misliV Kranju festival fotografije Svetlopisani dnevi
Kranj, 6. novembra - V okviru festivala fotografije Svetlopisani dnevi, ki se je v torek začel v Kranju, bodo drevi v Prešernovem gledališču odprli razstavo Kabinet čudes enega najbolj poznanih evropskih fotografov Luigija Spine. Na festivalu sicer sodeluje več kot 100 fotografov iz Kranja in Evrope, dogajanje pa se bo odvilo na 14 prizoriščih.
Kot pojasnjujejo v Layerjevi hiši, s festivalom mesec november, ki nas spominja na prihod teme, osvetljujejo s pogledi v ustvarjalnost sodobne fotografije, ga v neskončno zanko povezujejo z analognimi tehnikami in zaključujejo s toplimi spomini na družinske fotografske arhive. Navdih za festival fotografije 21. stoletja pa je svetlopis - zapis fotografije na steklo, ki ga je v 19. stoletju izumil Kranjčan Janez Puhar.
V letu, ko so Kranj poimenovali Pionirsko mesto fotografije in filma, se kranjski ustvarjalci ozirajo čez meje in povezujejo z Evropo. Na festivalu, ki lahko šteje tudi v kandidaturo Kranja za Evropsko prestolnico kulture 2025, si zastavljajo vprašanje, ali je Kranj lahko evropska prestolnica fotografije.
Na festivalu se predstavlja 115 fotografov iz Kranja in Evrope. Med njimi je 22 fotografov Fotografskega društva Janez Puhar in 65 fotografov na razstavi salona Pokrajina 2019, ki jo bodo v Prešernovem gledališču Kranj in Mestni hiši odprli v četrtek. Festival bo sicer do 13. novembra ponudil 20 premiernih fotografskih serij in osem debat, sprehodov, izzivov ter delavnic na 14 prizoriščih v mestu.
Eden vrhuncev festivala bo drevišnje odprtje razstave Kabinet čudes Luigija Spine ob 19.30 v Prešernovem gledališču. Spina je umetnik, ki v svojih delih kot glavni vir svetlobe uporablja senco. Medtem ko je svetloba ključni element, ki si ga fotografi želijo ujeti in zadržati ter ga preobraziti in preliti na fotografijo, obstajajo tudi fotografi, ki bolj uživajo v družbi temne strani fotografije, tiste, ki na sončnem nebu riše senco.
Spina je rojen na sončnem jugu Italije, kjer se združujeta čudovita narava in starodavna umetnost, njega pa vleče v skrite kotičke, nenavadne kraje in skrivnostne sobe, ki porajajo nešteto vprašanj in zelo malo odgovorov. Pri njegovem delu želja po iskanju znanega in bistvenega ni nikoli izražena. Namesto tega se Spina zadovolji z iskanjem normalnega, brezimenskega, nominalnega. Z umom arheologa in očesom inženirja v objektiv ujame tisto, kar so drugi pozabili ali se odločili ignorirati, izpostavljajo organizatorji.