V Tate Modern doslej najobsežnejša retrospektiva Dore Maar

Ko je Dora Maar leta 1997 umrla, je bila po pisanju spletnega portala The Guardian za večino Picassova jokajoča ženska, večno odrinjena ljubica in muza. V času življenja je sama z grenkobo sprejemala, da so nanjo gledali kot na subjekt na slikah nekoga drugega. "Vsi moji portreti, ki jih je naslikal Picasso so laž. Niti eden ni Dora Maar," je nekoč zapisala.

Dora Maar se je rodila kot Henriette Theodora Markovitch v Parizu leta 1907. Mati je bila Francozinja in je bila lastnica modnega butika, oče je bil hrvaški arhitekt. Ko je bila stara tri leta, se je družina preselila v Buenos Aires. Mladost je preživela med Evropo in Južno Ameriko. V Parizu je študirala slikarstvo, vendar se je v 20. letih minulega stoletja našla v fotografiji.

Leta 1931 je naredila drzen korak in odprla profesionalni studio. Tedaj se je tudi preimenovala v Doro Maar. V studiu se je posvečala komercialnim projektom, v katerih je domišljiji pustila prosto pot. Fotografirala je tudi akte, ter na potovanjih v London in Barcelono posnela nekaj izjemnih dokumentarnih fotografinj.

"Obvladala je toliko registrov," je besede sokustosinje razstave Emme Lewis povzel spletni portal. "S kamero je znala iz vsakdanjega ustvariti nekaj izjemnega," je dodala.

Leta 1935 se je Dora Maar pridružila skupini pariških umetnikov, ki so se sami imenovali nadrealisti. V njih delih se je še bolj razmahnila fantazija, poleg tega je eksperimentirala s tehnikami. Bila je ena redkih fotografinj, ki se je Andreju Bretonu in njegovim seksističnim prijateljem zdela vredna, da razstavlja skupaj z njimi.

Po besedah njene biografinje Victorie Combalia Dora Maar ni dvomila o svoji nadarjenosti. "Sama se je vedno imela za zelo dobro umetnico, še posebej na področju fotografije. Nekoč je galeristu Marcelu Fleissu dejala: 'Tako dobra sem, kot Man Ray!'"

Picassa je spoznala leta 1936. Čeprav je bil njun odnos čustveno zelo naporen, je bil tudi produktiven in je močno zaznamoval karieri obeh. Ona je dokumentirala nastajanje njegovega najbolj političnega dela Guernica (1937), on pa je naslikal številne njene portrete, med njimi je tudi Jokajoča ženska iz leta 1937.

Njun razhod leta 1945 je Doro Maar zelo prizadel in doživela je manjši živčni zlom, vse skupaj je še intenzivirala smrt njene matere. Picasso, ki ga je mučil občutek krivde, ji je pomagal, da je kupila hišo v Provansi, kjer je preživela večino časa, uteho je našla v veri.

Po besedah Victorie Combalia se je še naprej posvečala umetnosti. Oblikovala je tekstil in več časa posvetila slikarstvu. Še vedno je potovala ter v 50. in 60. letih minulega stoletja tudi razstavljala. Fotografije, kot trdijo nekater, ni opustila. Po razhodu s Picassom je sicer manj fotografirala, a je še vedno eksperimentirala in v 80. letih ustvarila serijo fotogramov.

Razstava v Londonu bo združila skoraj 300 eksponatov: fotografij, fotomontaž, oglaševalskih maket, avtoportretov, akvarelov ter krajin in tihožitij v oljni tehniki. Na ogled bo od 20. novembra do 15. marca 2020.