Gregor Božič za STA: Zgodbe iz kostanjevih gozdov so hommage zapostavljenim krajem in ljudem

S soscenaristko filma Marino Gumzi sta film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki je na letošnjem Festivalu slovenskega filma (FSF) prejel 11 vesen, postavila v Benečijo. Na to pokrajino vas vežejo tudi spomini iz otroštva, saj sta vas tja na izlete vodila starša. Kakšni so ti vaši otroški spomini na Benečijo?

Deloma izhajam iz Brd in s starši smo se kdaj odpravili na izlet v del, ki meji na Benečijo. Nekajkrat tudi na kanalski Kolovrat do reke Idrije, kjer smo potem film dejansko tudi posneli. Nekatere tamkajšnje vasi, na primer Slapnik in Brezovk, so bile zapuščene, hkrati pa se je v njih ohranila tipična arhitektura hiš v kamnu z lesenimi ganki. Na jugoslovanski strani je veliko takih hiš izginilo po potresu leta 1976, ker se pri nas ob prenovi niso zavzeli, da bi dediščino ohranili. Na italijanski strani so za to bolje poskrbeli. Ob ohranjeni benečanski arhitekturi, pa je bilo seveda v teh vasicah najbolj zanimivo, zakaj so zapuščene. Vse skupaj je bilo zelo skrivnostno. Spominjam se, da so lokalni fotografi večkrat zahajali v te vasi in dokumentirali, kaj vse so za seboj pustili ljudje, ki so po letu 1954 iz teh krajev dejansko odhajali čez noč in po skrivnih poteh preko Italije skušali priti v ZDA, Avstralijo ali drugam. V predalih so bile še fotografije, pisma, zvezki. Ta trend se je potem nadaljeval tudi na italijanski strani in v obdobju 30 let so skorajda vse vasi opustele.

Kot smo slišali pred projekcijo, ste Benečijo pred leti začeli ponovno spoznavati iz nekega drugega vzgiba - raziskovanja starih sadnih sort v Brdih. S čem vas je tako očarala?

Kar mi je od tistih srečavanj z lokalnimi prebivalci in obiskov raznih krajev najbolj ostalo v spominu, je bila neka atmosfera, za katero se mi je zdelo, da bi jo bilo mogoče dobro izkoristiti v filmu. Pokrajina s strmimi pobočji, reka, ki jo deli. Vse to se nahaja na dokaj kondenziranem kraju. Praktično se mi je vse skupaj zdelo kot studio v naravi.

Za potrebe raziskave o sortah sadja ste prišli tudi v stik z nekaterimi redkimi prebivalci teh krajev. Kakšne zgodbe so delili z vami?

V bistvu se s temi ljudmi nisem pogovarjal o tem, da iščem zgodbe za film. V stik smo dejansko prišli zaradi sadja, a po dveh kozarcih vina je beseda stekla in povedali so tudi kakšno osebno zgodbo. Ko sem v nedeljo na Liffu spet gledal film, sem razmišljal, koliko teh zgodb, ki se ti morebiti kot poslušalcu zdijo neverjetne ali pretirane, smo na koncu dejansko vključili v film. Recimo o tem, kako so prišli bratje domov in se je na štedilniku kuhala polenta, sestra pa je kar odšla čez mejo, za vedno. In ravno odhajanje je tudi glavni motiv filma. Tako odhajanje ljudi v druge kraje kot odhajanje v smislu dokončnega slovesa, smrti. Hkrati pa je film tudi hommage zapostavljenim krajem in ljudem, ki v njih živijo.

Dejansko pa odhajanje oziroma selitev v drugo državo z željo po boljšem delu in zaslužku, skratka boljšemu življenju, ostaja del naše realnosti. A možno je, da odhod drugam ni nujno odhod na bolje...

V filmu se mi zdi zelo pomenljiv kader razburkanega morja v ozadju tržaškega pomola, po katerem hodijo beneški Slovenci, ki si želijo v svet. Tisto neprijazno morje namiguje na to, da se ti ljudje pravzaprav odpravljajo nekam, kjer morda ni vse tako, kot si predstavljajo. Smo pa ustvarjalci filma prepoznavali aktualnost teme in vzporednice, vezane na razpadanje družbenega tkiva. Za nas je bila to zgodba o družbi, ki jo ekonomske razmere potisnejo v situacijo, v kateri kultura ni več pomembna, pomembno pa je preštevanje denarja, kot to počne v filmu mizar Mario. Tak odnos in to, da se ljudje ne pogovarjajo več med seboj oziroma se ne slišijo, pa ne more prinesti nič dobrega. Okoliščine so tiste, ki človeka privedejo do cinizma, zagrenjenosti. V filmu se zdi, da so takšni odnosi na provinci osebne narave, v resnici pa gre za težave sistema, širše ureditve.

Film ste naslovili Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Bi povedali več o pomenu kostanjev za tamkajšnje prebivalce?

Benečija se za turistične potrebe imenuje Terra delle castagne ali Zemlja kostanja. Tam je koncentracija kostanjev res izjemna, saj izjemno dobro uspevajo. Nekdaj so bili prav kostanji eden glavnih virov prihodka za lokalne prebivalce, ki si na strmih pobočjih niso mogli ustvariti polj, le manjše njive z zahtevno zemljo, ki jo je bilo izredno težko obdelovati. Kostanje so tako menjali za žito, koruzo in ostale surovine, ki so jih potrebovali. Poleg tega je zelo cenjen tudi kostanjev les in v Benečiji so vse hiše delali iz njega, posledično pa je bilo v pokrajini tudi veliko mizarjev. Od tod tudi glavna lika - skopuški mizar Mario in zadnja kostanjarka Marta. Kostanj določa Benečijo, na italijanski in slovenski strani. Na Kolovratu, v kraju Lig, imajo še danes praznik kostanja.

V kolikšni meri pa so film, ki je zelo poetičen in mestoma prehaja v fantastično, navdahnile zgodbe iz Benečije, ki jih je Pavel Medvešek leta 1953 zbral v knjigi Na rdečem oblaku vinograd, in koliko kratke zgodbe Čehova iz Rotschildove violine?

Zgodbe Čehova iz omenjenega dela smo vzeli za izhodišče in jih priredili z lokalnimi benečanskimi elementi, Medveščkovo delo pa je zbirka pravljic. Iz njega nismo vzeli konkretnih zgodb, morda bolj ta duh, ki veje iz njih. On je namreč sredi minulega stoletja hodil po Benečiji in govoril z ljudmi, ki so bili tedaj stari 100 let. Te zgodbe so zelo divje in specifične in jih zelo rad priporočam v branje.

Film odmeva tudi zaradi izjemne vizualne podobe, ki posnema tehniko velikih slikarskih mojstrov chiaroscuro. Ste že od začetka vedeli, da boste snemali v tej smeri?

Da, se je pa vse skupaj zgodilo zelo spontano. Do sodelovanja z direktorjem fotografije Ferranom Paredesom Rubiom je prišlo, ker sem si želel delati z nekom, ki bo posebej skrbel za luč, medtem ko bom jaz kadriral. V doseganju teh temno-svetlih učinkov sva se zelo dobro ujela. Tudi vsi interjerji so bili skonstruirani tako, da smo uspeli doseči želeni učinek. Scenografi in kostumografinji imajo pri tem neizmerne zasluge, saj so v hišah, v katerih smo snemali, na novo postavili celotno sceno, da smo ujeli pravo svetlobo. Za chiaroscuro potrebuješ temo, v katero vstopa luč. Za to lepo fotografijo pa je dejansko veliko dela celotne ekipe.

Z uporabo 16-milimetrskega, pa tudi 35-milimetrskega filmskega traku ste filmu pridali tudi neko arhaičnost, a kot ste mi omenili ob zmagi na 22. FSF, ste se za uporabo traku odločili tudi zaradi znižanja stroškov...

To vselej povem tistemu, ki mi reče, da je danes snemanje na filmski trak drago. Če bi tak učinek v filmu skušali doseči z digitalno kamero, bi za to potrebovali zelo dolgo obdobje v postprodukciji, kar seveda prinese dodatne stroške. Odločitev, da snemamo na filmski trak, je bila zagotovo ena boljših. Res pa je, da v Sloveniji več ne snemamo na trak, po drugi strani pa je to še vedno aktualna praksa v Franciji, med znanimi režiserji pa denimo na trak še vedno snema Quentin Tarantino. Dokler je trak še živ, je njegova raba še vedno stvar režiserjeve kreativne odločitve.

Kakšna pa je vaša avtorska vizija za naprej?

Moja avtorska vizija se zelo razlikuje od projekta do projekta. Zgodbe iz kostanjevih gozdov je film, ki je zahteval izbrano estetiko, za naprej pa razmišljam o dosti bolj sodobnih zadevah. Zame je forma filma enaka vsebini. Tega ne ločujem.

Kakšen nov projekt na vidiku?

Trenutno z mednarodno ekipo delamo na dokumentarcu o percepciji sadja danes. Sadje bomo predstavili kot objekt, ki je včasih bil nekaj najbolj prestižnega, kot se pravi, z neba danega, danes pa je popolnoma razvrednoten. V trgovini na primer kupimo nekaj, kar je proizvedeno z namenom, da ustreza naši predstavi o hruški, v resnici pa gre zgolj za lupino, za simbol tega sedeža. Zaradi standardiziranih zahtev trenutne tržno-ekonomske ureditve sveta smo izgubili neverjetno bogastvo okusov in oblik, ki so v preteklosti navdihovale kmete, umetnike in kralje.