Simpozij ob 200. obletnici smrti Žige Zoisa o novih odkritjih njegovega delovanja

Simpozij je v sredo zvečer uvedel koncert glasbe, ki so jo nekoč poslušali v Zoisovi palači na ljubljanskem Bregu, med drugim je bilo na sporedu tudi nekaj del skladatelja in Zoisovega sorodnika Francesca Pollinija, znanstveni del pa se bo začel danes zjutraj.

V prvem delu simpozija bodo na vrsti prispevki, ki obravnavajo Zoisov doprinos h književnosti, razvoju slovenskega jezika, mecenstvu slovenskim jezikoslovcem in literatom, ki jim bodo sledili referati o prav tako pomembnem Zoisovem delovanju na gospodarskem področju. Kot je poudaril Vidmar, je bila prav gospodarska dejavnost vir Zoisovega bogastva, s katerim je lahko finančno podpiral svoje kulturne podvige. Zois je bil pred Ilirskimi provincami eden najbogatejših ljudi na Kranjskem.

Nekaj prispevkov bo posvečenih geologiji in mineralogiji, ki sta Zoisa prav tako zelo zanimali, predstavljena bo zgodovina gradnje Zoisove palače, dva prispevka se bosta nanašala na glasbo pri Zoisovih, Vidmar pa se bo v svojem prispevku dotaknil Zoisovega političnega delovanja. V njem bo predstavil stike, ki jih je imel Zois s francoskimi in avstrijskimi oblastniki. Ti so se, kot je za STA povedal Vidmar, na Zoisa obračali kot na enega najpomembnejših ljudi na Kranjskem, sam pa je pri njih iskal ugodnosti tako za slovenščino in slovensko kulturo kot za svoje gospodarske posle.

Zois je bil povezan z vso evropsko družbeno in intelektualno elito svojega časa in bil njen enakopraven član. Z nekaterimi člani se je obiskoval, z drugimi pa je stike ohranjal prek pisem. Med drugim naj bi imel korespondenco tudi s pustolovcem Giacomom Casanovo, o čemer je nedavno izšla tudi knjiga.

Po Vidmarjevih besedah je v tedanjem času na Kranjskem obstajalo več razsvetljenskih plemičev, ki so se zanimali za naravoslovje in pospeševali napredek tehnike, vendar se je samo Zois odločil za slovensko identiteto. Obenem je pomemben tudi zato, ker ni le finančno podpiral izdaje cele vrste slovenskih knjig, ampak je njihove avtorje, kot so Anton Tomaž Linhart, Jernej Kopitar in Valentin Vodnik, tudi idejno vodil in bil njihov mentor.

Pomembna je bila tudi Zoisova zavzetost za slovenski jezik kot uradni šolski jezik. Tedanji francoski oblastniki niso poznali jezika na območju Ilirskih provinc, zato so nameravali v šole uvesti srbohrvaščino oz. štokavsko narečje, kar bi tudi izvedli, če ne bi Zois in Valentin Vodnik francoskim vladarjem pojasnila, da na Kranjskem govorijo slovensko in zato potrebujejo učbenike v slovenščini.

Kot je poudaril Vidmar, "bi bil brez Zoisa razvoj Slovencev v moderen evropski narod bistveno počasnejši in revnejši. Brez njega ne bi bilo ne Linharta, ne Vodnika ne Kopitarja". Zois je svoj močan družbeni vpliv uporabil za podporo slovenščini, česar mu ne ni bilo treba, je pojasnil Vidmar iz Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

Zois je prispeval tudi k razvoju naravoslovnih znanosti. Tako je denimo kot zbiratelj primerkov mineralov, rastlin in živali, ki še niso bili evidentirani, pošiljal na Dunaj v preučitev. Med drugim je spodbujal tudi raziskave človeške ribice, katere primerke je pošiljal naravoslovcu Karlu von Schreibersu na Dunaj.

Žiga Zois se je rodil 23. novembra 1747 v Trstu, umrl pa 10. novembra 1819 v Ljubljani. Pokopan je bil na pokopališču sv. Krištofa, današnjem Navju. 200. obletnico njegove smrti so med drugim obeležili v Narodni in univerzitetni knjižnici z razstavo Knjižnica Žige Zoisa - središče razsvetljenske kulture na Slovenskem, na kateri je na ogled izbor del iz njegove knjižnice.