Ukradene umetnine pogosto neprecenljive zaradi svoje simbolne vrednosti

Nekaj največjih tatvin na Slovenskem v zadnjih letih

Kot je za STA zapisal predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete Drago Menegalija, lahko med največje tatvine in najvrednejše ukradene umetnine, ki so še vedno pogrešane, štejemo tri ukradene portrete Ivana Groharja - Mileve Zakrajšek, ki je ocenjen na okoli 100.000 evrov, Petermanove Francke, ocenjene na okoli 80.000 evrov in Deklice, ki je ocenjena med 20.000 in 30.000 evrov. Konec decembra 2011 so bili ukradeni iz Loškega muzeja, slik in storilcev še niso odkrili.

Med vrednejše ukradene umetnine po njegovih besedah štejejo tudi dela drugih slovenskih impresionistov - Riharda Jakopiča, Matija Jame in Mateja Sternena - ter delo Jožeta Petkovška z naslovom Pismo, ki je bilo junija 2000 ukradeno iz Narodne galerije v Ljubljani. Slika je bila takrat ocenjena na 5.000.000 tolarjev, kar bi bilo danes okoli 20.000 evrov.

Med večje tatvine je mogoče šteti tudi tatvino sedmih Groharjevih slik iz njegove rojstne hiše v Sorici leta 2007. Slednje so bile sicer leta 2012 najdene pri enem izmed osumljencev ropa SKB banke leta 2012. Po količini ukradenih umetnin in po medijskih objavah pa bi lahko za večji vlom in tatvino umetnin šteli tudi vlom v Galerijo Riemer v Slovenskih Konjicah leta 2004.

Ob tem je Menegalija glede vrednosti ukradenih umetnin opozoril, da so posamezna dela kljub postavljeni vrednosti neprecenljiva za ohranjanje dediščine nekega avtorja, umetnostnega obdobja oziroma naroda.

Največkrat so tarča tatov umetnine iz zasebnih zbirk

Umetnine so po besedah Menegalije največkrat ukradene iz zasebnih zbirk, tem sledijo sakralni objekti. Največ je ukradenih slik, sledijo kipi in liturgični predmeti. Seznam v Sloveniji ukradenih umetnin je sicer javno dostopen na spletni strani policije, a na njem niso vse umetnine, ki so bile ukradene. Posamezne manjkajo zaradi nedostopnosti podatkov ali preprosto zato, ker oškodovanci zadeve niso prijavili.

Za umetnine, ki so bile najdene, je bilo do zdaj ugotovljeno, da so bile del črnega trga oziroma predmet menjave med tistimi, ki s tatvino niso bili povezani. Velja pa omeniti, da je šlo pri preiskanih primerih za priložnostne tatvine in ne za naročene tatvine, je dodal Menegalija. V Sloveniji ukradene umetnine največkrat niso namenjene v tujino, razen če gre za mednarodno kriminalno združbo, ki se ukvarja s trgovanjem z umetniškimi deli. Tako so v rokah mednarodne združbe končale posamezne umetnine, ukradene iz Galerije Riemer.

Umetnine v institucijah so dobro varovane, slabše so varovane tiste v zasebnih zbirkah

Umetnine v institucijah kot so muzeji in galerije so dobro varovane, medtem ko so umetnine na javnih površinah, spomeniki in spominska obeležja v parkih, bolj dostopne tatovom in vandalom. Predvsem za spomenike iz barvnih kovin je značilno, da jih kradejo zaradi surovine in ne zaradi njihove umetniške vrednosti. Slabše so varovane tudi umetnine v odročnih cerkvah in kapelah na samotnih krajih, kjer so pogosto stara vrata in ključavnice, poleg tega ni tehničnega varovanja.

Z največ težavami pri preiskovanju se na policiji srečujejo pri tatvinah umetnin iz zasebnih zbirk, saj oškodovanci nimajo podatkov o ukradenih umetninah, na podlagi katerih bi le-te lahko našli. Zato policija vsem imetnikom, lastnikom in skrbnikom umetnin ter kulturne dediščine poleg nasvetov o tehničnem varovanju svetuje predvsem, da svoje umetnine dokumentirajo s popisnimi listi, seznami in fotografijami, da bo v primeru tatvine, poškodovanja ali uničenja vedela, kaj išče oziroma kako je bila videti umetnina, pred nezakonitim dejanjem.