Pri založbi Goga izšel izbor pesmi Maruše Krese

Slovenci smo po besedah Jelke Ciglenečki Marušo Krese najprej spoznali kot prozaistko, čeprav je bila za njo že uspešna pesniška kariera v Nemčiji in Avstriji. Leta 2006 je objavila s fabulo nagrajeno kratkoprozno zbirko Vsi moji božiči, ki so ji leta 2009 sledile še Vse moje vojne in leta 2012 roman Da me je strah?, za katerega je posthumno prejela nagrado kritiško sito za najboljšo knjigo leta.

Po besedah Amalije Maček je Maruša Krese svojo poezijo objavljala pri avstrijskih in nemških založbah, njene zbirke so bile dvojezične, je pa ves čas pisala v slovenščini. Pričujoča knjiga je tako prva knjiga poezije Maruše Krese, ki je izšla v Sloveniji. Vanjo so vključene pesmi iz zbirk Danes (1989), Postaje (1992), Beseda (1994), Še testament se je izgubil (2001), Yorkshire torba (2003) in Danes ne (2009). Poezija Maruše Krese je po njenih besedah zelo avtobiografska, preko njenih pesmi bralec od njenih pesniških začetkov pa do konca spremlja njeno življenje.

Boris A. Novak, ki je napisal spremni esej, je poudaril, da je pri Maruši Krese poezija "skrajna koncentracija življenjske izkušnje". Kot je dejal, ne pozna poetike v slovenski poeziji in tudi širše, ki bi bila "bolj razgaljena, bolj reducirana na skrajno bistvo, redkobesedna, asketska, na nek način puščavska, skrajno grenka in v tej grenkobi obenem začutimo neko izrekanje čudeža življenja". Njene pesmi so tudi izjemno pomembno pričevanje časa in medčloveških razmerij. Gre za pomembno in zelo izvirno poezijo, je dodal.

Poezija Maruše Krese po besedah Jelke Ciglenečki vedno ohranja drobec samoironije in borbenosti. Amalija Maček je dodala, da se je Maruša Krese vedno znala pošaliti tudi na svoj račun in dodati kakšno krepko besedo.

Na predstavitvi knjige je beseda tekla tudi o humanitarnem delovanju Maruše Krese v obleganem Sarajevu, ki mu je posvečena njena pesniška zbirka Beseda. Spomin na tisti čas je obudil Boris A. Novak, ki je z njo delil humanitarno izkušnjo. Obudil pa je tudi spomin na njeno mladost in spregovoril o urah, prebitih v lokalu Šumi, ki je bil zanje "glavne univerza", kjer se je ogromno naučil od nekaj let starejših kolegov. Marušo Krese je opisal kot izjemno prijazno in odprto osebo.

V knjigi je v Novakovem spremnem zapisu deloma citirana tudi večinoma še neobjavljena zgodnja poetična proza Maruše Krese, ki je po besedah Amalije Maček nekaj izjemnega in vsekakor vredna objave. Opozorila pa je tudi na vzporedni opus Maruše Krese, radijske oddaje v nemščini, v katerih je Maruša Krese obravnavala različne teme.

Zapuščino Maruše Krese je skupaj z njenim sinom Jakobom pregledala in uredila Marušina sestra Meta Krese. Kot je povedala, sta se precej namučila, po eni strani zato, ker je hudo brskati po papirjih nekoga, ki si ga imel rad in ga več ni, po drugi strani zato, ker je vladal precejšen nered. Kot zanimivost je navedla, da v zapuščini ni bilo nobenih pisem, pa čeprav jih je Maruša Krese prejela veliko.