Ob prelomu leta: Šentjakobsko gledališče del mestne podobe že 100 let

Vrhunec praznovanja bo junija

Praznovanje obletnice se bo začelo z uvodno slovesnostjo 12. decembra 2020, na dan, ko je bilo ustanovljeno društvo Šentjakobsko gledališče. Sledili bodo dogodki, ki bodo do poletja najavljali osrednje dogajanje, ki se bo zgostilo v desetih dneh, med 9. in 18. junijem 2021. Takrat se bodo zvrstile številne prireditve, ki predstavljajo zgodovino gledališča in hkrati usmerjajo pogled v prihodnost društva, je za STA povedala članica organizacijskega odbora za pripravo praznovanja 100-letnice Zala Simčič.

Zgodovinski del bosta povzela razstava in zbornik, pogled v prihodnost pa bodo spodbudili okrogla miza o ljubiteljskem gledališču, pesniški večer ter zaključna proslava. Obeta se še vrsta drugih dogodkov, ki pa jih bodo napovedovali sproti. Kot je za STA povedal predsednik društva Šentjakobsko gledališče Janez Vlaj, med drugim razmišljajo, da bi uprizorili prvo predstavo gledališča Pelikan švedskega dramatika Johana Augusta Strindberga, ki je krstno izvedbo doživela 9. junija 1921.

K Šentjakobčanom vabil že Srečko Kosovel

Prve predstave gledališča, ki je, z izjemo vojnega časa, neprekinjeno delovalo vse od leta 1921, si je, kot je spomnil Vlaj, med drugim ogledal tudi pesnik Srečko Kosovel. Leta 1925 je po ogledu predstave Kralj na Betajnovi v časniku Jutro zapisal: "Če pojde tako dalje, bo treba hodit poslušat Cankarja k Šentjakobčanom. V ljubljanski Drami ga itak ne moremo več slišati, ker ga tam ni."

Šentjakobsko gledališče je tako "postajalo del mestne podobe, brez katerega bi bila Ljubljana preprosto osiromašena, okrnjena - kar bi kot neko prikrajšanje utegnili občutiti tudi prebivalci, ki ga sploh ne obiskujejo", je prepričan Vlaj.

"Naš dolg je, da to, kar so nam posredovali prejšnji rodovi, ohranjamo in negujemo," je poudaril Vlaj in spomnil, da so člani gledališča ljubiteljski igralci, ki za svoje gledališko udejstvovanje ne prejemajo honorarja.

Iz šentjakobskih vrst so vstali številna znana igralska imena, med njimi Stane Sever, Fran Milčinski-Ježek, Bine Matoh, Dragica Potočnjak, Saša Pavček, Nataša, Barbara Gračner, Barbara Cerar, Maja Martina Merljak in Jurij Zrnec.

Pri predstavah sodelujejo s profesionalnimi zunanjimi sodelavci - režiserji, dramaturgi, kostumografi, scenografi - med katerimi so tudi velika imena, kot so Mile Korun, Diego de Brea, Zvone Šedlbauer, Dušan Mlakar, Gojmir Lešnjak.

Ljubiteljsko gledališče po repertoarju primerljivo profesionalnim

Šentjakobsko gledališče vsako leto pripravi repertoar, primerljiv profesionalnim teatrom. Tako letno na oder postavijo od pet do šest premier, ki si jih ogleda več kot 30.000 gledalcev. Po Vlajevih besedah je to velik zalogaj, če se upošteva, da je večina igralcev po službah oz. ima druge obveznosti. Ob tem je opozoril, da morajo plačati zunanje profesionalne sodelavce. Glavni financer je sicer Mestna občina Ljubljana, sredstva dobijo tudi od Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, veliko pa morajo ustvariti tudi sami.

Na vprašanje, čemu pripisuje 100-letni obstoj gledališča, je Vlaj odvrnil, da nekaj zagotovo pripomoreta ljubezen in predanost igralcev gledališču, obenem pa je poudaril, "da se od tradicije ne da živeti". Zato je "potrebno sprotno dokazovanje, da ohranjamo visoko raven, velikokrat to terja tudi marsikatero žrtev osebne narave", je še povedal Vlaj, ki se mu zdi hvale vredno, da gledališče v radiju enega kilometra treh profesionalnih gledališč uspe ohranjati svoje občinstvo, ki trenutno šteje okoli 1000 abonentov.

Uspešni tudi na tekmovanjih

Gledališče, ki ima okoli 150 članov, na Krekovem trgu sobiva z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, precej pa gostuje tudi po Sloveniji in zamejstvu. Redno se udeležuje ljubiteljskih tekmovanj, na katerih so praviloma zelo uspešni. Tako so denimo na zadnjem Linhartovem srečanju za predstavo Dvanajst jeznih mož prejeli matička za najboljšo predstavo v celoti, dobili pa so tudi matička za moško vlogo, ki si ga je priigral Bojan Vister.

Kot zanimivost je Vlaj še omenil, da se je kot dolgoletni igralec ob siceršnjem poklicu vrhovnega sodnika po tihem spraševal, če je primerno, da v prostem času deluje na področju - nekoč s slabšalnim prizvokom označenega - glumaštva. Vendar ga je gledališka veja umetnosti prepričala s svojim očiščevalnim momentom in iluzijo, ki mu je včasih pomagala k umiku iz realnega sveta.