Robertina Šebjanič za STA: V delih razvijam strategije vzpostavljanja empatij in solidarnosti

Doštudirali ste kiparstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in kot so mi povedali, ste že v času študija radi delali z epruvetami in podobnimi rečmi. Kdaj je dozorela odločitev, da boste svoje umetniško delovanje prepletali z znanostjo in tehnologijo?

Res je, da sem se že tekom študija poigravala s konceptom vode in njeno arhaičnostjo ter preizkušala raznolike materiale, verjetno je to delno odzven mojega odraščanja in stika z naravo, ki je še vedno moj vir navdiha. Kmalu po zaključku študija sem v svojih umetniških delih pričela konkretneje prepletati koncepte in izkustva z uporabo tehnologije. Poglobila sem se tudi v razumevanje znanstvene misli, hkrati pa v njeno prevpraševanje. Vzporedno sem postala vodja umetniškega programa na Ljudmila Digital Media Lab v Ljubljani, kjer sem se podrobneje seznanila z odprto-kodnimi programskimi in strojnimi okolji, kar je zelo botrovalo k mojemu vstopu v t.i. državljansko znanost (citizen science).

Zadnja leta se posvečate predvsem raziskovanju prepleta med kulturnimi, (bio)političnimi, kemičnimi in biološkimi realnostmi v kontekstu vodnih življenjskih okolji, svoja dela pa pretvarjate v zvočno-vizualne performanse, zvočna dela in instalacije. Zakaj ravno vodna okolja?

V zadnjih nekaj letih sem se izrazito lotila raziskovanja vodnih habitatov in jih skozi svoje projekte obdelujem predvsem s stališča v dobi antropocena. Človeški vpliv na oceane, morja in reke je vseprisoten. Plastični in mikro-plastični odpadki se nahajajo v najglobljih in najtemnejših kotičkih oceanov. Onesnaževanje je neposredna posledica industializiranega ribištva, morskega kmetijstva, pomorskega prometa in črpanja nafte. Vse to so načini brutalnega izkoriščanja morskega okolja, s katerimi spreminjamo stanje voda.

Ljudje s svojo prisotnostjo spreminjamo vode od znotraj navzven (inside-out) in trenutno lahko zgolj slutimo, kakšne bodo posledice tega v naslednjih desetletjih. V svojih tekstih sem začela uporabljati izraz aquaforming, ki je moja skovanka in opisuje stanje voda v času antropocena, ko spreminjamo osnovno sestavo vodnih habitatov na nano, mikro in makro ravni.

V zadnjem desetletju sem imela privilegij sodelovati s številnimi znanstveniki, zlasti strokovnjaki za morske habitate, pa tudi s filozofi in antropologi. Eden od mojih vrhuncev je bilo tritedensko bivanje in delo na znanstveni raziskovalni ladji Celtic Explorer, s katero smo raziskovalci, znanstveniki in umetniki prepotovali dober del Atlantika v bližini irske in škotske obale.

Skozi različne med seboj povezane teme pa gradim svoje umetniško-raziskovalne opuse, kot so serija del Ligofilija, Aquatocene, aqua_forensic, Aurelia 1+Hz, Riologija. Vsi ti projekti se na neki točki dotikajo vodnih habitatov, vendar vsak iz svojega zornega kota.

Za avdio-vizualni performans Aurelia 1 + Herz/proto viva sonification iz leta 2015, v katerem ste obravnavali medvrstno sporazumevanje na podlagi zvoka, ste leta 2016 prejeli častno omembo festivala Ars Electronica, lani pa ste bila tudi rezidentka tega pomembnega festivala s projektom aqua_forensic...

Častna omemba na Ars Electonici za delo Aurelia 1 + Hz/proto viva sonification mi je zagotovo omogočila odločnejši vstop na mednarodno sceno, kjer pa je treba zelo trdo delati in razvijati vedno nove presežke, da lahko kot umetnica ostanem zanimiva in aktualna za prikazovanje na razstavah v muzejih, galerijah in na festivalih.

Leta 2018 sem bila s hrvaškim kolegom, znanstvenikom in umetnikom Gjinom Šutićem, na dvomesečni rezidenci v centru Ars Electronica v Linzu, kjer sva pričela s projektom aqua_forensic. V njem sva se poglobila v raziskovanje t.i. farmacevtskih ostankov v rekah in morjih in poskušala dognati, kako vplivajo na življenje v morju in v povratni zanki tudi na ljudi.

Trenutno opažam velik porast interesa za podrobnejše razumevanje aktualnih ekoloških situacij v oceanih in morjih, v tem kontekstu pa delujem že dobro desetletje. Ta interes je odlična priložnost za ozaveščanje širše javnosti o tem, kje smo in kam gremo. Najbrž bomo morali vsi zavihati rokave in s skupnimi močmi izvajati večje geopolitične pritiske na korporacije, hkrati pa vzpodbujati meddržavna sodelovanja za premik k ekološko stabilnejši prihodnosti.

V zadnjih letih je slovenska umetnost dobro zastopana na Ars Electronici. Kakšne so povratne informacije s terena?

Sploh na letošnji izdaji Ars Electronice je bila slovenska prisotnost zelo močna in dobro opažena. Med nami sta bila tudi nagrajenka Prešernovega sklada Maja Smrekar in slovenski predstavnik na beneškem likovnem bienalu Marko Peljhan, pa tudi Saša Spačal, Tadej Droljc, Maša Jazbec in Špela Petrič.

Na okrogli mizi, kjer sem sodelovala, je bilo name naslovljeno naslednje vprašanje: Kako to, da imate v Sloveniji tako močne predstavnike na področju intermedijske umetnosti? Odgovor na takšno vprašanje je zelo kompleksen. To, kar imamo danes na področju intermedijske umetnosti, ne bi bilo mogoče brez močnih akterjev iz preteklosti in njihovega neomajnega truda, da so vzpostavili prostor za intermedijske umetnosti, tako znotraj ministrstva za kulturo kot tudi znotraj programov financiranja mestnih občin.

Zaradi predstavitev na tako velikih festivalih kot je Ars Electronica si seveda kot umetnik lažje plasiran in prepoznaven v mednarodnem prostoru. Do zdaj sem na tem festivalu predstavila pet projektov. Letos sem bila predstavljana tudi v sklopu BEEP Electronic Art Collection iz Španije, ki je v svojo zbirko umestila delo Aurelia 1+Hz / proto viva generator.

Vaš najnovejši projekt Vodni somrak, ki sodi v serijo Ligofilija, ki jo razvijate od leta 2017, je še do 15. januarja na ogled v Galeriji Tobačna 001. Kaj je glavna ideja serije Ligofilija?

Vabilu za samostojno razstavo v Galeriji Tobačna 001 sem se z veseljem odzvala. S kuratorico Alenko Trebušak sva se razvoja lotili počasi in preudarno; na koncu sva se skupaj odločili predstaviti celotno serijo del Ligofilija. Skozi dela, ki so predstavljena v sklopu razstave Vodni somrak_Ligofilija, v ospredje postavljam aksolotla (mehiškega salamandra) in proteusa (človeško ribico) ter skoznju vzpostavljam empatični diskurz in soočenje s kulturnim, biološkim ali tehnološkim aspektom razumevanja "drugega".

Ligofilija v latinščini pomeni ljubezen do teme, kar se navezuje na to, da obe obravnavani živali živita v temačnih okoljih. V projektu gre za poglobljeno študijo dveh dvoživk - človeške ribice, naseljene v dinarsko-kraškem svetu, in aksolotla, ki ga je v naravnem okolju mogoče najti v jezerih v okolici mehiške prestolnice Mexico City. Za oba je značilna izjemna dolgoživost, odlikujejo pa ju tudi nekatere nenavadne regenerativne sposobnosti, ki jima omogočajo, da tudi v odraslosti ohranjata večno mladostnost. Prostori, kjer živita, pa so ekološko ogroženi.

Kako pa ste prišli do Mehike?

Mehiko sem prvič obiskala leta 2016, ko sem tam predstavljala projekt Aquatocene, v katerem raziskujem zvočno onesnaževanje voda, ki ga povzroča človeška prisotnost v oceanih in morjih. Leto kasneje je sledilo vabilo na rezidenco in razstavo na festivalu Transitio_MX. Moj predlog, da bi v času rezidence obravnavala aksolotla in njegovo naravno okolje jezera Xochimilco, je bil pozitivno sprejet s strani organizatorjev ter dodatno podprt s strani društva Arte+Ciencia iz UNAM univerze v Mexico City, iz slovenske strani pa od zavoda Projekt Atol.

V sklopu trimesečne rezidence sem izvedla intenzivno raziskavo v sodelovanju s tamkajšnjimi znanstveniki, umetniki in filozofi ter pripravila instalacijo, ko je v delo posegla višja sila. Ciudad de Mexico je namreč tri dni pred pričetkom festivala Transitio_MX 07 doletel izjemno hud potres, zaradi katerega sta bila uničena tako instalacija kot laboratorij, kjer smo delovali, poginilo pa je tudi veliko živali.

Nato sem nekaj časa razmišljala, kaj bi s tem projektom, ko je prišlo vabilo iz Muzeja sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, da bi ga predstavila kot videoesej. Zgodba videoeseja Piscis ludicrous/Zamaknjeni pogled - Ligofilija se prične v letu 1863, ko je bilo šest aksolotlov prvič poslanih iz Mehike v Francijo za potrebe laboratorijskih raziskav. S tem delom naslavljam predvsem znanstven kolonializem med Evropo in Mehiko v 19. stoletju in pot te fascinantne živali od biološke kuriozitete do laboratorijskega organizma.

Omenili ste, da si človeška ribica in aksolotl delita sposobnost, ki je dandanes zelo zaželena - večno mladost, kar v živalskem svetu ni ravno pogosta zadeva. Kako to problematizirate v delu?

Dolgoživost/regenerativne lastnosti obeh živali je ena od rdečih niti, ki me spremlja v več projektih. Obstaja denimo Nesmrtna meduza (lat. Turritopsis dohrnii), katere telo je sposobno dolgoživosti. Človeška ribica lahko preživi več kot 100 let in ima tudi regenerativne sposobnosti, kar je bilo pred kratkim zelo izpostavljeno ob predstavitvi njenega celotnega genoma, aksolotl pa je primerek za raziskovanje v biologiji ravno zaradi svojih regenerativnih mehanizmov.

Z razvojem biotehnologije uspeva komercialna industrija. Konstantno se srečujemo z večnim bojem proti staranju in poveličevanjem večne mladosti oziroma bolje rečeno mladostnosti - vendar se ob tem pojavlja tudi veliko etičnih vprašanj o naši družbi in odnosu do staranja in smrti. No, vem, da zvenim distopijsko, a mislim, da se trenuten zeitgeist bolj nagiba k temnejšim interpretacijam prihodnosti.

Človeška ribica in aksolotl sta na razstavi dobila vsak svojo predstavitev. Zakaj?

Projekt Ligofilija sem šele v drugi fazi razširila na proteusa, in razvila instalacijo Neotenični prebivalci teme - Ligofilija. V njej z vitrinami oz. cabinet curiosities, katerih vizualna podoba je na presečišču starih razstavnih objektov iz naravoslovnih muzejev in sodobnih inkubatorjev, s pomočjo pihanih steklenih objektov, besedil in drobnih objektov vzporejam kompleksni zgodbi obeh živali. Aksolotl se pojavlja v stripih, celo argentinski pisatelj Julio Cortazar se mu je poklonil v eni od kratkih zgodb, v kateri se protagonist transfiksira s to živaljo. Proteus pa je denimo postal simbol za slovensko vesoljsko agencijo. Obe živali imata zanimivo znanstveno zgodovino in tudi prihodnost.

Kot sem omenila, sta živali predstavljeni s številnimi steklenimi kipci. Zgledovala sem se po praksi iz 19. stoletja, ko je bilo modno izdelovati biološke modele iz stekla, ob tem pa prevprašujem, kako ljudje vidimo skozi živali. Obenem sem se ravno preko teh kipcev lahko končno izrazila skozi steklo, ki mi je bil tako ljub material tekom študija.

V Tobačni 001 je na ogled tudi posebna instalacija Odorantur_Ligofilija, razvita v sodelovanju Zavoda Atol in Tobačne 001. Bi še par besed o tem?

Ta instalacija se navezuje na razumevanje pomena vonja za človeško ribico. Pri razvoju vonjav mi je pomagal Marko Žavbi. Proteus je eden glavnih plenilcev v jamah, kjer se odlično znajde zaradi kemoreceptorjev. Obiskovalci lahko znotraj instalacije povonjajo štiri različne vonje, ki so vonj mikroorganizmov iz Planinske jame in vonj mikroorganizmov, razvitih iz brisa človeške ribice, ter dva destilata kamnin in prsti. V prostoru Galerije Tobačna 001 nas tudi obdaja zvok kompozicije Črne kaplje_Ligofilija, katere posnetki so iz terenskega snemanja s hidrofonom iz podvodnega sveta Planinske jame, ki je ena gostejših naseljenih jam s proteusi.

V svojih delih se trudim obiskovalcem ponuditi potopitveni ambient, izkušnjo in kontekst. Z njimi želim opozoriti predvsem na to, da bomo z nadaljevanjem onesnaževanja vode v enakih stopnjah kot danes človeški ribici odvzeli voh in jo na nek način, kot sama temu pravim, kemično oslepili. Vodo si delimo tudi z ostalimi živimi bitji, s svojimi dejanji in odločitvami pa posegamo tudi v njihove čutne in senzorne sposobnosti.

Razstavo spremlja tudi digitalni katalog, ki je dostopen na spletu. Gre za t.i. video kapsulo, ki jo je razvila Annick Bureaud, direktorica platforme za znanost, umetnost in tehnologijo Leonardo/Olats. Ta kapsula je video vsebina, obogatena s 120 stranmi tekstov, ki podrobno predstavljajo obe živali z razstave.