Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

BREZ IDILIČNEGA NAJSTNIŠTVA

Življenje srednješolke Lizzie ni lahko, odkar ji je pred štirimi leti umrl oče. Njena mama večino časa popiva, tako da mora Lizzie skrbeti za mlajšega brata Charlieja. Še slabše postane, ko se k njim preseli mamin ljubimec Dean. Je hitre jeze in slab človek. Da bi zaščitila Charlieja pred njegovim nasiljem, Lizzie raje sama postane njegova tarča. Ko jo Dean zlorabi, se Lizzie odloči, da ima dovolj, in zbeži. Bo tako lahko še naprej ščitila brata? Delo kanadske avtorice Mary Jennifer Payne, namenjeno zadnji triadi osnovne šole in srednješolcem, je prevedla Brigita Orel.

METAFORA PREMIŠLJEVANJA O PROSTORU IN ČASU

Angleški zdravnik Edward Sanders odpotuje v fiktivno republiko Kamerun, ki jo upravlja francoska vojska, da bi sredi pragozda poiskal kliniko, kjer delata njegova prijatelja, zakonca Clair. Osrednjo gospodarsko panogo, kop diamantne rude, v celoti nadzorujejo evropske korporacije. Ko Sanders prispe v Port Matarre, naleti na skrivnosten pojav - nekakšen virus oziroma rastlinska kuga transformira pokrajino, živa bitja in sploh vse, kar pride z njo v stik, v kristal. Zdi se, da se ta postopek odvija z neobičajno hitrostjo; kmalu so namreč prizadeti tudi drugi deli planeta.

Kar kristalizira, preide v stanje nekakšne hibernacije. Edino, kar lahko do neke mere upočasni proces kristalizacije, so dragulji. Zaradi nebrzdane eksploatacije in tihotapskih mrež pa postajajo dragulji vse redkejši in vrtoglavo dragi. Postkolonialna problematika se tako premeša z distopijo, ali pa obratno, bralec se giblje po trhlih tleh nenehno spreminjajočega se sveta zavesti in form. J. G. Ballard preigrava še enega od scenarijev apokaliptične katastrofe, ki jo povzroči človeštvo z neizprosnim izkoriščanjem naravnih virov. Mati Narava se človeškemu početju ultimativno upre, človeka uniči, da bi sama preživela in se obnovila iz lastne sile.

Ballardovo simbolno upovedovanje afriškega sveta lahko beremo tudi kot metaforo premišljevanja o prostoru in času. Sooča nas z dilemo, kaj bi se zgodilo, če bi se tako prostor kot čas na videz ustavila, in katere vrednote in veščine bi v tem primeru postale ključne za preživetje. Človek v svojem absurdnem prepričanju, da je krona stvarstva, pogosto izgublja izpred oči širšo sliko: v primerjavi z vesoljem je Zemlja le neznaten drobec prahu. Morda lahko na življenje na našem planetu vplivajo tudi naključni dogodki, ki so se zgodili nekje v vesolju in jih človek ni zmožen zaznati in razumeti, kaj šele predvideti ali se pred njimi zavarovati? Poleg kritike zavoženih (post)kolonialnih razmer se roman tako loteva temeljnih vprašanj človeštva in krhkosti njegovega obstoja, so zapisali pri založbi Police Dubove. Knjiga, ki jo je prevedla Ana Jasmina Oseban, je izšla v zbirki Solaris.

ŠE EN HOMMAGE SLOVENSKEMU PREMOGOVNIŠTVU

Mesto na vodi zaokroža "knapovski opus Petra Rezmana, ki ga je navdihnilo velenjsko rudarsko okolje v času od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Avtor v romanu zgradi stoletni lok čez prejšnja dela, saj z enim krajem sega v pozna petdeseta leta dvajsetega stoletja, z drugim pa v prihodnost do leta 2060. Do konca slovenskega premogovništva.

Rezman je pesnik, pisatelj in dramatik, ki v svojih delih obravnava predvsem tematike, povezane z rudarstvom in rudarskim življenjem. Je avtor treh pesniških zbirk, za zbirko kratke proze Skok iz kože je leta 2009 prejel nagrado fabula.