Nagrajenec Prešernovega sklada Rok Biček: Ko gre zares, ni prostora za blef

O Bičkovem večkrat nagrajenem dokumentarnem filmu Družina je bilo že veliko zapisanega. Začelo se je z istoimenskim kratkim študijskim filmom, katerega osrednji junak bi moral biti Mitja, mladostnik s posebnimi potrebami. Kot je za STA dejal Biček, ga je v tistem obdobju namreč zelo zanimala tema vključevanja posameznikov z Downovim sindromom v družbo.

Že po nekaj obiskih pri družini Rajk je njegovo pozornost pritegnil Mitjev mlajši brat Matej, osmošolec, ki se je med njegovimi obiski držal zase in v svoji sobi igral računalniške igrice. Doma je bil drugačen od brata, mame in očeta. V šoli pa se je zaradi tega razlikoval od svojih vrstnikov. Osamljen je bil znotraj družine in nerazumljen navzven. Tedaj je Biček pomislil, da se prav v tisti sobi dogaja prava zgodba. "Pomembno se mi zdi, da pri ustvarjanju nisi ujetnik fiksnih idej, kako bi neka stvar morala biti, temveč imaš odprte oči za boljše rešitve, ki se ti ponujajo," je dejal režiser.

Ko je posnel študijski film, je Biček ohranil stike z družino Rajk. To pa je leta 2010 pretresla smrt očeta Borisa. Biček in Matej sta se kmalu zatem sprla zaradi različnih pogledov na Matejevo novo vlogo v družini, zato vmes dobro leto nista imela stikov. Novi trenutek v procesu je bil, ko jo Biček spoznal Matejevo nosečo dekle Barbaro. In tako je s kamero ponovno vstopil v njihova življenja.

Bička in njegov projekt, ki se mu je popolnoma predal za več kot deset let, je za nagrado nominiralo Društvo slovenskih režiserjev. V predlogu nominacije je pisalo: "Bičku se je posrečilo skoraj nemogoče: biti prisoten, ko je bil odsoten, in odsoten, ko je bil prisoten."

Kot je povedal Biček, je eden od dragocenejših elementov pri temu filmu pristnost odnosov: "Ko s kamero vstopiš v nek dom, se ljudje ponavadi zaprejo, nadenejo si masko. Zelo redko ti uspe s kamero prisostvovati tolikšni intimi. Če ob gledanju filma uspeš medosebne odnose abstrahirati na minimum, lahko v njih prepoznaš določene vzorce, ki so lastni vsaki družini."

Ko se je Biček ozrl na dolgotrajno navzočnost v družini protagonista Mateja, je nekoč izjavil: "Ne režiser ali snemalec, v prvi vrsti sem moral biti človek." Biček si je moral za potrebe filma pridobiti zaupanje vseh vpletenih: "Zanje sem bil najprej znanec, nato prijatelj, nazadnje pa pridruženi član vseh treh Matejevih družin." Film je nastal iz 120 ur posnetega materiala, kar je relativno malo glede na čas, ki ga je v desetih letih preživel s protagonisti.

Biček je dejal, da je bil proces montaže izjemno pomemben za njegovo notranjo rast, saj je šele takrat uspel vzpostaviti potrebno distanco: "Nastajanje tega filma me je osebno zelo zaznamovalo. Vplival je na moje dojemanje sveta, na čustvovanje in mi pomagal ozavestiti in predelati veliko zadev."

Družina je dober antipod danes tako priljubljenim resničnostnim šovom, v katerih so dogodki zrežirani in igrani. "V resničnostnih šovih ni iskrenosti in pristnosti, v Družini pa je to to. Gledamo ljudi v resničnih situacijah, ki so velikokrat mejne. In ko gre zares, ni prostora za blef," je poudaril Biček.

V film so vključeni tudi prizori, ki jih je Biček posnel za študijski film. Da bi ohranil enotno vizualno podobo, je ves čas snemal z isto kamero, ki mu jo je oče podaril ob začetku študija na AGRFT. Slika tako deluje nekoliko arhaično, a hkrati s svojo mehkobo daje končnemu izdelku določeno patino. Zvok je svojo pravo podobo dobil šele po dolgotrajnem, skorajda restavratorskem procesu obdelave. Zaradi dokumentarnega načina snemanja namreč nikoli ni bil optimalno posnet.

Biček je že z Razrednim sovražnikom, ki je bil nagrajen v Benetkah ter med finalisti za evropsko filmsko nagrado lux, izkazal izjemen občutek za socialne teme. Zakaj ga vleče k njim? "Rekel bi, da je vedno v fokusu človek s svojimi osebnimi zgodbami. Podobno kot v vsaki umetnosti, to ni nič posebno novega. Po drugi strani pa gre za zgodbe iz okolja, iz katerega izhajam. Zanimivo je, da bo moj naslednji film, adaptacija romana Črna mati zemlja hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka, skupek vseh tem, ki sem jih obravnaval že v študentskih filmih in kasneje v Razrednem sovražniku. Sedaj imam priložnost, da se z njimi še enkrat soočim, tokrat z zrelejšim pogledom."

Ob Družini, ki jo je Zavod RS za šolstvo priporočil v ogled srednješolcem, je nastalo tudi bogato pedagoško gradivo v pomoč učiteljem, ki bi želeli film obravnavati z dijaki. Posamezne osnovne šole so organizirale tudi projekcije za učitelje, da bi ti kasneje lahko lažje prepoznavali Mateje v svojem razredu.

Družina je film, ob katerem lahko gledalec začuti nemoč in se vpraša, kaj bi lahko storil za te ljudi. Zanimivo je, da tokrat ni ostalo zgolj pri portretu težkih razmer, ampak je Bičkovemu filmu uspelo sprožiti dobrodelno akcijo za pomoč družini Rajk, pri čemer gre velika zasluga zagrizeni prostovoljki Rdečega križa, sicer režiserjevi nekdanji gimnazijski razredničarki Nuši Rustja.

Z akcijo so uspeli zbrati sredstva v vrednosti 50.000 evrov za prenovo dotrajane hiše družine Rajk, hkrati pa jih poskušajo opolnomočiti, da bodo lahko za hišo skrbeli v prihodnje. Matej je vmes dobil redno službo in vse kaže na to, da je začel novo poglavje v svojem življenju. "Za družino Rajk se je življenje po tem filmu dejansko obrnilo na bolje," je bil zadovoljen Biček.