Stojan Kerbler za STA: Moje vodilo je slikati s srcem

Kako se spominjate začetkov, kakšni so bili vaši prvi posnetki?

Prve posnetke sem naredil leta 1952 z družinskim aparatom, ki mi ga je dala mama. Slikal sem sošolce in sošolke, na eni sliki pa sem tudi sam v dijaškem domu oziroma na gimnaziji Ptuj. Fotografiral sem jih ves čas gimnazije. Še istega leta sem sam izdelal prve fotografije v temnici Foto-kino kluba Ptuj. Takrat je bilo to spominsko. Potem sem šel leta 1957 študirat elektrotehniko v Ljubljano. Ko sem v drugem letu zbolel, sem za okrevanje hodil na sprehode. Takrat sem se zavestno odločil, da bom slikal za razstave. Prvič sem razstavljal leta 1960 na medfakultetni razstavi v Beogradu in od takrat to počnem nepretrgoma, se pravi, da imam letos 60 let neprekinjenega ukvarjanja s fotografijo.

Ste imeli kakšne vzornike? Utemeljitev za nagrado izpostavlja Bressona, preko revij ste bili seznanjeni tudi z drugimi fotoreporterji agencije Magnum in sočasno fotografijo.

Neposrednega vzornika nisem imel, je pa name gotovo vplival katalog The Family of Men z razstave Edwarda Steichna v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, ki je bila postavljena leta 1955. V Sloveniji razstave ni bilo, bila pa je v Beogradu. Katalog z vsemi reprodukcijami je bil razmeroma poceni in v njem so res fotografi agencije Magnum, a na nek način je v njem prikazano življenje. Čeprav sem imel sorazmerno veliko revij, sem slike vedno gledal in nikdar bral. Dogaja se in se je dogajalo, da fotografi berejo članke, v katerih razlagajo nastanek slike, in potem poskušajo ponavljati. Jaz tega nisem nikoli. Kar je ostalo po gledanju, je ostalo.

Leta 1971 ste sodelovali na razstavi Mariborski krog mariborskega fotokluba, ki velja za prelomno v slovenski fotografiji.

Ne samo v slovenski, tudi v jugoslovanski. Do takrat je bilo merilo, da mora biti slika lepa, prijetna, tu pa naenkrat ni bila lepa, ampak je napeljala k razmišljanju. Posledica Mariborskega kroga je bila razstava Nova fotografija z nekaj ponovitvami. S tem se je prvič začelo pisati o fotografiji, o kateri se v nekem obdobju ni pisalo, drugič pa je pomenila nov pogled na fotografijo. Mariborski krog umetnostni zgodovinarji štejejo za prelomnega, nisem pa njegov tipični predstavnik, saj sem preveč samosvoj. Res sem sodil med tiste, ki so imeli na razstavi več fotografij, poseben sem bil tudi zaradi tega, ker sem eden redkih iz časa Jugoslavije, ne samo iz Slovenije, ki je slikal kmečko življenje. Tega se dejansko ni slikalo, slikalo se je po mestu.

Sam Fotoklub Maribor je bil moja šola. V tistem času so bili močni klubi, kot so Maribor, Ljubljana, Zagreb, Beograd, centri kakovostne fotografije. Tudi tisti, ki so iz klubov izšli kot profesionalni fotografi, so se vračali, včlanili pa so se tudi tisti, ki so drugače prišli do poklica fotografa. V mariborskem klubu so bili različni poklici: akademski slikar, poklicni fotograf, bili so oblikovalci, inženirji, tehniki. Vsak četrtek smo se dobivali, prinesel si slike, da se je pogledalo, svetovalo, kaj bi bilo boljše, potem pa si naredil povečave in jih poslal na razstave. Včasih smo jih pošiljali na 120 razstav na leto po vsem svetu, kar je bilo razmeroma veliko. Pošiljali smo jih prek carinske pošte s potrdilom, da je brez komercialne vrednosti. Že takrat je bila potrebna kotizacija, a pri nas so jo oprostili, imeli pa smo seznam razstav, na katere jih nismo smeli pošiljati, ker ti slik enostavno niso vrnili, ker jim je šlo samo za denar.

Če ostaneva pri Mariborskem krogu. Negative ste prenašali v pozitive brez dodatnih posegov in pri tem ohranili črni rob filma. Zakaj črni rob? Je bila to estetska ali tehnična odločitev?

Črnega roba si ne bi izmislil Bresson iz drugega razloga kot zato, da mu ne bi tehniki, ki so mu izdelovali slike, rezali slike. Da je tako, kot je posnel, ostalo. Da smo mi šli v črni rob, je treba vedeti, da so bile slike na ivercah, bile so večje povečave in črni rob je bil širši. Ta iverca je na nek način pomenila okvir in črni rob je sliko uokviril. Tudi iverca je bila ob robovih pobarvana črno. Drugi vidik pa je: ker se ni delalo izreza, ni potrebna eksaktna kompozicija na robovih, ker jo črni rob zapira.

Ste fotograf svojega okolja - Ptuja in Haloz. Ko ste začeli fotografirati Haloze, je bilo to eno najbolj revnih območij v Sloveniji. Ob neki priložnosti ste dejali, da niste želeli dokumentirati bede, ampak prvinskost življenja, povezanega z zemljo in živalmi, kar bo prej ali slej izginilo.

Poznal sem knjigo Siti in lačni Slovenci, s katero so poskušali Jugoslaviji pokazati, da imamo tudi Slovenci nerazvita območja in da bi bilo dobro, da bi nekaj denarja zanje ostalo tudi v Sloveniji. To je bila ena redkih zavestnih odločitev, da bom šel slikat Haložane, ampak da ne bom slikal revščine, temveč življenje, takšno, kot je. Revščino se je zelo potenciralo, moj namen pa je bil nekaj drugega - prikazati življenje takšno, kot je bilo mogoče tudi deset, sto let nazaj. Živelo se je skromno, veselilo se je malenkosti, meščan pa je videl samo revščino. Ampak tu ni šlo za to, tako se je živelo. Malo je bilo takih, ki bi izvirali iz mesta. Danes se dogaja, da se nekdo, nek tujec, ki gleda moje slike, spominja svojega otroštva, svojih sorodnikov, korenin. Slike so tako univerzalne. Haloze so bile odmaknjene, na eni strani hrvaška meja, ni bilo zvez, zato je življenje dolgo časa ostalo enako. Danes tega ni več, ker so ceste, avtomobili, razlike med vasjo in mestom skorajda ni.

Na fotografijah ste ujeli spekter čustev: resnost, zaskrbljenost, zamišljenost, tesnobo, otožnost, tudi veselje.

To so naslovi mojih slik. Slikam s srcem, s čustvi, tisto, kar čutim. To je moje vodilo.

Postali ste socialnodokumentarni fotograf. Koliko je bilo to namenoma in koliko stvar neke intuicije ali naravnega razvoja vaše umetnosti?

Vedeti je treba, da nisem bil poklicni fotograf, ampak sem bil zaposlen v tovarni aluminija v Kidričevem. Se pravi, da me ni nihče silil ali pošiljal fotografirat. Očitno je bilo to veselje v meni, preverjal pa sem ga na razstavah. Sem pa tudi eden redkih, ki se je odločil, da bo slikal doma. Ko sem razmišljal, kaj bi bilo vredno fotografirati, sem ugotovil, da so to ljudje. Zanimivo je, da je bilo ogromno posnemanja mojega tipa fotografije, uporabljali so isti širokokotni objektiv 28 mm. Ampak potem vidiš, da je bilo narejeno na hitro. Drugič pa - saj formo lahko posnameš, ne moreš pa duše, vsebine. Pri fotografiji nastane problem tudi, kako ocenjevati pri tej masi slik, kaj je dobro in kaj ni, ker včasih na videz ni razlike, ampak so. Obstajajo male razlike, pri čemer je treba imeti pozorno oko, biti občutljiv in imeti ogromno informacij. Ker v nobeni umetnosti ni toliko ponavljanja kot v fotografiji, poleg tega so danes stvari vodene, obstajajo razni izleti in razpisi za slikanje.

Kaj menite o današnji digitalni hiperprodukciji, ko se fotografije oblikujejo in obdelujejo s programi?

Tu je problem masovnost in nekritičnost rezultata. Jaz dejansko zagovarjam to, da lahko delaš sliko z računalnikom, ampak imeti moraš likovno izobrazbo, znati moraš risati. Teh ljudi pri nas še nisem videl. So nekateri, ki so prišli do neke stopnje, vse ostalo je samo nek špil, ker stvari ne poznajo, nimajo občutka. Ker slika ti mora na koncu nekaj povedati, imeti mora čustva. Sama digitalna fotografija me ne moti, a problem je kakovost, nimamo merila, kaj je dobro in kaj ni. Pa še nekaj je: danes znajo mladi vražje dobro razlagati sliko, a jaz tega ne prenesem, če je zanič.