Nagrajenec Prešernovega sklada Nejc Prah: S formo vsebine ne dušiš, ampak jo nadgrajuješ

Leta 1989 v Ljubljani rojeni Prah je študiral vizualne komunikacije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 2013. Med študijem je dobri dve leti delal kot likovni urednik študentskega časopisa Tribuna. Kasneje je magistrski študij nadaljeval na Yale University School of Art v ZDA in se po uspešnem zaključku preselil v New York.

Na vprašanje, zakaj se je odločil za študij na univerzi Yale, je za STA povedal: "Na koncu sem izbiral med magisterijem na Nizozemskem in Yaleom, tam nisem bil sprejet, na Yale pa sem bil, tako da je bila odločitev enostavna. Imajo res zanimiv program in nabor profesorjev. Cilj programa je, da razviješ pristop k oblikovanju, način dela, ki je tebi specifičen in zanimiv, ne pa naključen ali priučen. Nekateri ljudje se stvari lotevajo analitično, drugi s humorjem, tretji z lenobo... Če torej razviješ oblikovalski pristop, ki izhaja iz tebe, bo tvoje delo dobilo nek oseben pečat, ki niti ni nujno viden navzven, bo pa delo tebi bližje in bolj zanimivo."

Kmalu po končanem magisteriju na univerzi Yale je začel delati kot oblikovalec ameriške revije Bloomberg Bussinesweek. In kaj mu je bilo pri delu za omenjeno revijo največji izziv? "Največji izziv je bil to, da sem se vsak dan zjutraj zbudil in prišel v službo ob neki zgledni uri. Revija je tedenska, en teden pa je ravno prav dolg termin, časa ni premalo, ko si potem nervozen, ali pa preveč, ko postane dolgčas. Vsebina je bila včasih precej kompleksna, vsaj za nekoga ki ni v finančnih vodah, tako da potem ilustriraš nekaj, česar tudi sam ne razumeš najbolje."

V utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada je med drugim izpostavljena serija plakatov Koordinate zvoka, Sanje o dopustu, za katero je Prah skupaj s fotografom Klemnom Ilovarjem prejel veliko nagrado Brumen 2017. Kot je pojasnil, je šlo za serijo eksperimentalnih glasbenih večerov. "Razmišljal sem predvsem o kontinuiteti dogodka, o tem, da se bolj kot vsebino, glasbo, komunicira dogodek oz. serijo le teh. Da bodo plakati torej lahko nosili neko idejo, ki pa po deseti izvedbi ne bo postala dolgočasna. Ker so bili ti dogodki po naravi eksperimentalni, je bila taka tudi zasnova serije. Osnovna ideja se je vrtela okrog domačih opravil ter avionskih oken kot kontrastu med dolgočasnim vsakdanom in obljubljenimi počitnicami, ko nekam greš, recimo z avionom. Okno je bila vizualna stalnica teh plakatov, vse ostalo pa se je spreminjalo vsak mesec. Vsebinsko se torej ni povezave z dogodkom, ampak včasih, ko imaš zelo proste roke, se moraš zanašati na lastne izkušnje," je povedal.

V intervjuju ob veliki nagradi Brumen je Prah med drugim povedal, da bi, če bi se vsi oblikovalci lotili iste ideje, še vedno dobili ogromno različnih rešitev. In kje navdih ob novih izzivih poišče sam? "Včasih je, včasih ga pa ni," je povedal in dodal, da ga ponavadi niti ne rabi preveč, ker je že ob pogovoru z naročnikom jasno, kaj približno želi. "Si pa vse ideje in skice shranim, tako da vedno malo pobrskam po tem arhivu, ko začnem na točki nič. Ideje so sicer pomembne, še bolj pomembno pa je, kako se jih lotimo. Če slabo idejo dobro izvedemo, je rezultat pozitiven, če pa dobro idejo izvedemo slabo, pa je izkupiček bolj klavrn," je poudaril.

V povezavi s Prahovim delom je mogoče v medijih prebrati, da daje formi prednost pred funkcijo. "To je sicer res nekdo napisal, ni pa čisto res," je povedal za STA. In kje je meja, do katere gre, da so njegove podobe še vedno dovolj berljive?

"Če je kdaj kaj neberljivo - pa ponavadi ni, je kvečjemu bolj počasi berljivo -, je to zato, ker ta informacija verjetno ni prav pomembna, vsaj ne v tistem kontekstu. Včasih ideje niso čisto jasne, a dvomim, da to koga odvrača. S formo vsebine ne dušiš, ampak jo nadgrajuješ. Mehke oblike komunicirajo drugače kot ostre, rdeča ima drugačen naglas kot recimo svetlo siva. Pri koordinatah zvoka sva s Klemnom Ilovarjem na vsakem plakatu uporabljala pomaranče. Te nimajo posebne povezave z glasbo ali samim dogodkom, je pa pomaranča likovno zanimiv sadež, ki se je tako vzpostavil kot simbol dogodka. Nova pomaranča je nov koncert. To je po mojem bolj efektivno, kot če bi risala note, instrumente ali pa nastopajoče glasbenike," je povedal.

Po izkušnji v tujini se je Prah vrnil domov. Lani spomladi je, kot je povedal, dal odpoved v službi, od oktobra naprej pa je tudi uradno v Ljubljani, kjer začenja z lastnim studiem. Kot je še povedal, se posveča manjšim lastnim projektom, dela tako za domače kot tuje naročnike. Razmišlja, da bi se lotil tudi pohištva oz. kakšnih drugih tridimenzionalnih objektov.

Oblikovalec, ki je v zadnjih letih prejel več nagrad, tudi mednarodnih, je na nagrado Prešernovega seveda zelo ponosen. "Zdi se mi, da je to taka nagrada, ki jo dobiš, če najprej dobiš en kup drugih nagrad. Nagrada za nagrade," je sklenil.