Nagrajenec Prešernovega sklada Luka Juhart: Akordeon je koncertna harmonika, na katero se igra resna glasba

V glasbeno šolo so ga starši vpisali, ker se v otroštvu zaradi zdravstvenih težav ni smel ukvarjati s športom. "Želel sem si igrati kar vse instrumente, potem pa so me dali k harmoniki, saj je bila mamina prijateljica učiteljica harmonike," je pojasnil izbiro glasbila.

Prvi instrumenti z mehom in glasilkami so se pojavili v 19. stoletju na različnih koncih sveta, zatem so se razvijali in širili na različne načine. Pri nas je zelo popularna diatonična harmonika, v Južni Ameriki bandonenon, ki ga je s tangom populariziral Astor Piazzolla, v Rusiji ali Srbiji se je precej razširil instrument z gumbi. "Vsem je bilo skupno, da si na ta instrument čim lažje igral melodijo in se spremljal," je povedal Juhart.

V drugi polovici 20. stoletja so levi strani harmonike dodali melodijski bas, ki omogoča igranje posameznih tonov, enako kot v desni, ker so bili bolj ambiciozni harmonikarji s sistemom za spremljanje desne roke zelo omejeni. Danes pa obstaja več sistemov, ki so specifični za določena okolja. Tudi imena niso poenotena.

"Sedaj me nekateri sprašujejo, kaj sploh igram - harmoniko ali akordeon. Sam pravim, da je akordeon koncertna harmonika, na katero se igra resna glasba. Moja ima gumbe, precej specialnih registrov, tretji manual v levi roki, velik obseg in še cel kup nadgradenj, ki ločujejo instrument od takega, ki ga je na primer igral Slavko Avsenik," je pojasnil nagrajenec, tudi vodja katedre za sodobno glasbo na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Na repertoarju ima Juhart tako baročno kot sodobno glasbo, pri čemer prevladuje druga. Pri igranju baročne glasbe po njegovih besedah uriš artikulacijo in agogiko, spoznavaš glasbeno zgodovino in stile igranja ter skladanja. "Sam igram skladbe, napisane za čembalo, in ničesar ne prirejam. Igram iz izdaj, ki so takšne, kot so jih napisali stari mojstri. Če imam pred sabo nekaj, kar na moj instrument ne zveni najbolje, se raje, če je le mogoče, odločim za drugo skladbo. Ampak to je redko. Večinoma lahko igram vse. Na primer eno najbolj virtuoznih Bachovih del za čembalo, Goldbergove variacije, sem igral, ne da bi spremenil eno noto."

Tudi na repertoarju sodobne glasbe ima nekatera znana imena, med njimi domače komponiste, kot so Vinko Globokar, Uroš Rojko in Bojana Šaljić Podešva. S prvima dvema se je spoznal po tem, ko je že igral njuno glasbo. "Nase sem opozoril z dobro izvedbo in sta postala pozorna name. Bojana je prišla na moj koncert in sva se odlično razumela, nato pa začela sodelovati. Večino skladateljev danes spoznam na tak način. Najprej osebno, potem pa se lotimo skupnega ustvarjanja."

"Pri igranju sodobne glasbe Juhart ne išče samo niše, ampak vselej lahko v njej tembolj razvije svojo strast do zvoka. V zasledovanju te strasti pa iz meha svojega glasbila vselej iztisne pravšnjo silovitost in skrbno obarvane tonske nianse. Vsaki skladbi se posveti do potankosti. Z znanjem, delovno etiko in osebno umetniško kredibilnostjo uresničuje notni zapis, a ga vedno zanima tudi ustvarjalni dialog s skladatelji. Zato je doma in v tujini iskan interpret," piše v utemeljitvi nagrade.

Ta izpostavlja tudi, da je njegova skladba Unleashed, nastala za duo, v katerem ustvarja s skladateljem in klarinetistom Rojkom, pokazala, kakšno notranjo moč lahko pridobi glasba, ko se izmakne strogi delitvi med avtorjem in izvajalcem. Na vprašanje, koliko sta si - ali pa ne - ta dva vsaksebi, Juhart odgovarja, da obstaja možnost, da bo interpretacija velik presežek, če se interpret zlije s skladbo.

"Zato je potrebno veliko vloženega časa in predanosti, kar pa ni ravno pogosto v našem instant obrtniškem načinu časa, ki ga živimo. Redki glasbeniki se posvetijo glasbi tako, da ustvarijo nek svoj prepoznaven jezik. Sam k temu stremim kot izvajalec in to mi je eden od ciljev tudi, ko skladam. Sodelovanje z avtorjem in širše razumevanje njegove glasbe seveda spada zraven, če pa si avtor sam, je to seveda še lažje. Ampak se mi zdi, da ni potrebno, da igraš svojo glasbo ali da osebno sodeluješ z avtorjem. Preprosto se moraš glasbi bolj posvetiti in dodati svojo noto, da ji prideš bližje - na svoj način," meni nagrajenec.

Komponira iz potrebe po izražanju, brez ambicij, pri tem se odloča intuitivno. "Skladam z veseljem in kadar čutim, da moram." V prvi vrsti se namreč šteje za interpreta in pedagoga, medtem ko skladanje dopolnjuje njegovo glasbeno udejstvovanje. Navdih običajno črpa iz drugih umetnosti, največkrat iz poezije, ki jo tudi sicer rad prebira. Vzornikov nima, navdihujejo pa ga številni glasbeni stili, ne le sodobna in klasična glasba.

Na vprašanje, kako kot izvajalec sodobne glasbe ocenjuje pogoje, v katerih deluje, pa odgovarja, da možnosti, da bi preživel samo z izvajanjem sodobne glasbe v Sloveniji, ni. Lahko je neka dopolnilna dejavnost, ki pa se je vsi akterji pri nas lotevajo z veliko mero entuziazma.

"Za preživetje moramo učiti, redno koncertirati ali pisati glasbo za naročnike v tujini, izvajati druge zvrsti glasbe ali igrati v orkestrih. Pri nas pogrešam neko dolgoročno glasbeno vizijo odgovornih na državni ravni. Takorekoč vse delovanje je vezano na razpise ali dobro voljo vodilnih v javnih zavodih. V zadnjih nekaj letih sta klavrno propadli odlični platformi za podporo sodobni glasbi in posledično glasbenikov. S tem mislim na festival Slowind in cikel Predihano. Odgovorni na ministrstvu bi morali spoznati, da na tem področju potrebujemo dolgoročno vizijo, ki bo skrbela za zame najpomembnejšo zvrst umetniške glasbe," je še povedal Juhart.