Nagrajenka Prešernovega sklada Suzana Koncut: Sodobna dela od prevajalca marsikdaj zahtevajo precej več ustvarjalnega angažmaja

Suzana Koncut prevaja romane, drame, teoretska besedila, vse enako zavzeto. Med prevodi zadnjih treh let sta v obrazložitvi nagrade izpostavljena tudi oba velika romana Mathiasa Enarda, Kompas in Cona.

"Enard je tiste vrste pisatelj, ki me navdušuje s svojim globoko zavezanim odnosom do tem, ki se jih loteva, angažiranim razmislekom o svetu in intimno prizadetostjo nad njegovo iracionalnostjo. Z velikim zamahom zajema iz ogromnega tematskega, zgodovinskega, umetniškega bazena, nikakor ne samo evropskega. V Kompasu ob osrednji temi orientalizma in neštetih referencah na umetniška dela raziskuje, kako se 'Vzhod' in 'Zahod' prepletata, se medsebojno oplajata, vplivata drug na drugega. V Coni pa skozi skoraj psihadelično ritmiziran monolog obdeluje temo vojne in nasilnih dogodkov, ki že tisočletja pretresajo sredozemsko območje," je o monumentalnih romanih razmišljala prevajalka.

Poseben dosežek je tudi prevod Sedme funkcije jezika Laurenta Bineta. Kar je pri tem romanu najbolj navdušilo Suzano Koncut, je žanrski detektivski roman, "ki bralca osupljivo vodi po vrtoglavih miselnih vijugah na videz popolnoma neatraktivne teme jezikoslovja in filozofije, analize diskurza in semiotike iz zadnje četrtine dvajsetega stoletja".

Če Suzana Koncut preleti nabor zadnjih treh let, knjig je sicer še več od zgolj zgoraj osvetljenih, med drugim klasika iz polja humanizma Onstran narave in kulture (Philippe Descola) in Kritika črnskega uma (Achille Mbembe), se ji zdi pomembno, da so to izrazito sodobna dela. "Večina prevajalcev, ki je prejela nagrado Prešernovega sklada, jo je prejela za prevode pomembnih klasičnih del, ker so ta dela zaradi svoje potrjene kvalitete bolj prepoznavna in izpostavljena," je zapisala.

"A prevajalci vemo, da je marsikatero sodobno delo neprimerno teže prevajati od kanonizirane klasike - velika klasična dela so proučena do zadnje podrobnosti, pri prevodu se je mogoče opreti na številne študije in s to vednostjo bolj samozavestno zastaviti delo. V sodobnih delih so pisateljevi pristopi in postopki še zakriti, njihova večja slogovna kompleksnost in raznorodnost pa od prevajalca marsikdaj zahteva precej več ustvarjalnega angažmaja."

Pogosto se poraja vprašanje, kaj naj stori prevajalec, ko naleti na slabo knjigo ali na nerodno oblikovan stavek. Naj prevajalec besedilo "popravlja"?

"Ne spomnim se, da bi kdaj prevajala zares slabo napisano knjigo, raje jo zavrnem, nima smisla. V delih, v katerih sicer večinoma vse stoji, so napake prej spodrsljaji, malenkostne pozabe, spregledane zaradi gostote ali kompleksnosti. Take stvari popravim. Pri sodobnih delih je zelo dobrodošlo, če se je o tem mogoče posvetovati z avtorjem, kadar je dosegljiv, in dobiti njegov pristanek ali razlago, sploh če gre za kakšno večjo ali bolj sistematično zagato," je zapisala Suzana Koncut.

Ob tem je še dodala, da se pri "težjih avtorjih" včasih pojavi druga skušnjava, da bi namreč prevod kakšno kompleksnejšo reč zgladil, naredil laže razumljivo: "To se mi zdi veliko bolj nesprejemljivo in zastavlja vprašanje prevajalčeve odgovornosti do besedila in avtorja - zaznati mora avtorjev namen in ga ne sme samovoljno potvarjati."

Ko beseda teče o prevajanju, je težko zaobiti vse nižje honorarje. "Z grozo poslušam glasove o tem, kako nizko plačilo si nekateri založniki upajo ponuditi prevajalcem. In ne razumem, kako lahko kdorkoli, ki 'proizvaja' knjige, tako nereflektirano razvrednoti delo njihovih soustvarjalcev, pri čemer mu očitno ni jasno, da pljuva v lastno skledo, ko tako sam znižuje in zanika literarno in jezikovno vrednost besedil. Svojim sodelavcem pa odvzema profesionalno integriteto in možnost, da bi dostojno izkazali svoje kompetence," je razmišljala nagrajenka.

"Sama imam srečo, da se že nekaj let s takimi honorarji, o kakršnih piše, recimo, Maja Novak, ne srečujem, saj skoraj izključno prevajam dela, ki so zaradi svoje kvalitete subvencionirana s slovensko, francosko ali evropsko podporo - velikokrat tudi sama sodelujem pri njenem pridobivanju in v takem angažiranju, kadar je potrebno, vidim edino možnost, da lahko korektno delam. Ob dodelitvi teh subvencij je določeno tudi najnižje plačilo prevajalcu, ki ga je založnik dolžan poravnati, kar je zelo dobrodošel ukrep," je pojasnila Suzana Koncut.

A tudi tu obstajajo razlike. Suzana Koncut je opozorila, da se je sčasoma vzpostavila paradoksalna uravnilovka, minimalna tarifa je namreč postala edina tarifa, ne glede na različno težavnost prevodov.

"Založbe, ki dajejo v prevode najtežja teoretska dela, zanje plačujejo enake honorarje kot kdo drug za lažja literarna dela, čeprav se same najbolje zavedajo, koliko dodatnega znanja in dela, preverjanja, usklajevanja, iskanja virov to zahteva. Seveda je prevajalkam in prevajalcem v čast, da lahko prevaja tako pomembna dela, a ravno zaradi takega pomena gotovo obstajajo možnosti dodatne finančne podpore, ki bi si jo založbe lahko poskušale pridobiti," je sklenila sogovornica.