Znanstvenik Lenarčič pred kulturnim praznikom: Življenje pridobi neslutene razsežnosti, ko združiš znanstveno in umetniško ustvarjanje

"Nekoč sem v Parizu obiskal razstavo o Arnoldu Schönbergu. V preddverju so bili razstavljeni njegovi avtoportreti. Ob gledanju sem se vpraševal o razmerju med umetniškim in znanstvenim ustvarjanjem. Iz slike v sliko je v meni vse bolj gorela želja po slikanju. V drugem prostoru so na viseče platno projicirali posnetke iz življenja velikega umetnika. V ozadju je bilo slišati njegovo atonalno glasbo, ki se je sčasoma zdela vse glasnejša, dokler me ni posrkala v nekakšno zamaknjenost," se spominja Lenarčič.

"Vrata v umetnost nama je z bratom odprla najina mama. Bila je neizkoriščen slikarski talent. Ko sem v šoli prejemal pohvale za svoje slike, je bila ona predvsem moja kritičarka. Bila je zaljubljena v resno glasbo, s čimer je okužila vso družino. Veliko smo tudi slikali. Spomnim se, da sem v otroških letih zvedavo prelistaval velike zagrebške enciklopedije in tehtal slike vrhunskih slikarjev od klasike do modernizma," je zapisal Lenarčič.

In še: "Ko sem se leta kasneje odločal za študij, sem težkal med likovno akademijo in matematiko, odločil pa sem se za študij elektrotehnike in ob tem samokaznovalno sklenil, da ukinem slikanje do konca življenja. Zaposlil sem se na Institutu Jožef Stefan. Pri petintridesetih, ko sem bil že uveljavljen raziskovalec v robotiki in sem odhajal kot profesor v Anglijo, sem se ponovno prepustil barvam. Po nekaj letih in samostojnih razstavah so me sprejeli v društvo likovnih umetnikov. Življenje pridobi neslutene razsežnosti, ko združiš znanstveno in umetniško ustvarjanje, čeprav se večini zdita ločena planeta."

Kakšen pa se mu zdi status umetnosti in znanosti v slovenski družbi? "Nedvomno si znanost in umetnost v slovenski družbi delita usodo, obe sta namreč marginalizirani. Slovenska družba je zaprta, zaslužkarska in navijaška, znanje in ustvarjalnost ne doživljata družbenega priznanja na podlagi kakovosti in inovativnosti. Slovenija si v treh desetletjih ni oblikovala vizij in prioritet na kulturnem področju, vrhunski dosežki so sporadični in so rezultat izjemnih posameznikov, ne pa delujočega, mednarodno primerljivega sistema ter ustreznega financiranja. V takšnem okolju, kjer prevladujeta antiintelektualnost in antiustvarjalnost, kultura, v katero štejem tako umetnost kot znanost, lahko le životari," je sklenil.