misliSlikanica Dežela bomb, dežela trav nominirana za nagrado Peter Pan
Ljubljana, 10. februarja - Na seznam desetih nominiranih knjig za nagrado Peter Pan, ki jo podeljuje švedska sekcija IBBY, se je uvrstila tudi slikanica Dežela bomb, dežela trav avtorja Braneta Mozetiča in ilustratorke Maje Kastelic. Slikanica je leta 2013 izšla v zbirki Aleph, nato pa še v španščini, katalonščini, italijanščini, arabščini, korejščini in lani v švedščini.
Švedska sekcija Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY) od leta 2000 vsako leto podeli nagrado Peter Pan za najboljšo otroško ali mladinsko knjigo manj znanega avtorja, ali iz okolja in kulture, ki sta manj poznana švedskim bralcem. Slikanica Dežela bomb, dežela trav je v švedščini izšla pri založbi Vombat in v prevodu Dolores Meden.
Kot piše v utemeljitvi, sta trava in zelenje močni podobi življenja in rasti, medtem ko bombe in orožje predstavljajo nasprotno stran, uničenje in propad. V slikanici Dežela bomb, dežela trav je ta delitev podporni motiv. Slikanica tematizira sodobna težka vprašanja vojne in želje po uničenju ter samouničenju na način, ki načenja vrsto tabujev v otroških zgodbah. Odpira vprašanja, ki so dandanes pomemben del odraščanja v družbi. Upodablja stvari, ki so žal prepoznane, a o katerih se redko govori. Besedilo in slika se medsebojno krepita in z navidezno preprostostjo prinašata bogato vsebino.
Kot še piše, je na črno-belih ilustracijah v slikanici vse v znamenju orožja in popolnega uničenja. Starši vzgajajo svoje otroke v duhu uničenja in se veselijo mladostnikovega napredka pri ubijanju sovražnika, otrok pa se nikoli ne dolgočasi ob svojih vojnih igrah. Ko pa gredo otroci spat, se pojavi tesnoba. Do njih prihaja veter iz dežele z one strani gozda in s seboj prinaša nepoznane slike. Sanje so narisane v veselih poletnih barvah in prikazujejo otroke, ki se igrajo v zeleni travi cvetočih travnikov, se kopajo v potokih, obkroženi z metulji in s pticami.
Otroci odidejo v drugo deželo, da bi uničili otroke v sanjski deželi trav. Pohod bo daljši, kot so mislili. Ko pa prispejo tja, postanejo srečnejši in bolj sproščeni. Zdaj so otroci upodobljeni v bujnih barvnih tonih. Nikoli se ne vrnejo v Deželo bomb in besedilo se konča z na videz odprtim vprašanjem, zakaj.
"Zastrašujoča, a upanja polna slikanica predstavlja utopijo, ki jo potrebujejo tako mladi kot stari. Upanje, ki je pomembno v času, ko so se ideali, ki smo jih zagovarjali, porušili in se pogosto izkrivili v nasprotje, ko smo jih preizkusili v resničnem življenju. V resnici bi bilo lahko na zemlji vse drugače. Sanje nam lahko dajo moč," še piše v utemeljitvi.