Vodja Kavč festivala Matija Solce za STA: Umetniki, gostitelji in gostje vselej najdejo simbiozo

Na festivalu bo nastopilo veliko število glasbenikov, umetnikov, pevcev, lutkarjev in drugih. Koliko ljudi se je javilo za nastopanje?

Vse skupaj bo nekaj čez 250 ljudi, oziroma 90 skupin. Skoraj nobene skupine nismo zavrnili, razen tistih, ki so pristopile pozno ali niso ravno sodile v koncept notranjega nastopanja. Drugače pa se trudimo, da sprejmemo vse, da naredimo nekakšen ulični koncept v smislu, da se vsak lahko predstavi v sklopu festivala. Želimo tudi opolnomočiti skupine, ki se drugače ne znajo same sproducirati. Podpiramo način horizontalne organizacije.

Glede povezovanja z nastopajočimi načeloma vse poteka na osebni ravni, tudi preko kontaktov že ustaljenega festivala Plavajoči grad in orkestra Etno Histeria World Orchestra. Povezani smo se z nekaj tisoč umetniki, ki jih lahko vsako leto angažiramo. Kontaktirajo pa oni mene ali pa jaz njih. Gre za osebno raven, zaradi katere Kavč obišče tudi zelo veliko dobrih umetnikov, ki jih ponavadi srečam na mednarodnih festivalih, kjer včasih nastopam tudi brezplačno, zato da potem oni pridejo nastopat zastonj k nam. Torej gre velikokrat za neke vrste izmenjavo.

Se po dogodku umetniki in gostje še družijo v dnevnih sobah in drugod ali je z zaključkom dogodka tudi konec gostoljubja?

Čisto odvisno. Načeloma se družijo, včasih se 45-minutni dogodek raztegne na uro in pol. Letos smo namenoma predvideli daljše zamike med dogodki, da lahko ljudje obiščejo po dva dogodka dnevno. Ker bomo letos gostovali v zelo različnih prostorih, med drugim v domu upokojencev, pri Kraljih ulice in v društvu za otroke z motnjami v duševnem razvoju, se bodo umetniki predstavili pod zelo različnimi pogoji. A umetniki, gostitelji in gostje vselej na nek način najdejo simbiozo in vsak dogodek se razvije v druženje.

Zelo zanimivo je na začetku, ko ljudje vstopijo v stanovanje. Nekako se morajo znajti v prostoru in se morajo družiti. Načeloma, ko prideš k nekomu na obisk, pozvoniš, vstopiš in se ne usedeš tako kot v koncertni dvorani in si tiho. Z gostiteljem se pogovarjaš in začneš navezovati stike. Tako se morajo zelo angažirati tudi obiskovalci festivala, ampak jih s tem ne želim odvrniti od obiska dogodkov.

Ob obilici domov, ki so do sedaj gostili glasbenike in popolne tujce, se je zagotovo pripetila kakšna zanimiva prigoda. Se kakšne posebej spomnite?

Niti ne. Pride pa včasih do nesporazumov z novimi gostitelji. Morda kdaj napačno razumejo, da bodo gostili družinski dogodek, se pravi, da pridemo igrat samo zanje in ne pričakujejo, da bodo prišli še drugi gostje. Predstavljajo si, da bo to njihov privaten žur.

Ali zanimanje javnosti za Kavč in podobne festivale vse bolj narašča?

Zanimanje javnosti je, čeprav gremo mi pogosto proti mainstreamu, proti komercializaciji kulture, in vsi naši dogodki zahtevajo določen angažma gledalca. Temu primerna je gledalčeva izkušnja, ki je veliko bolj doživeta in enkratna, kot bi bila sicer na koncertih in v gledališču. Mi se osredotočamo na to, da pri dogodkih ustvarimo netradicionalno okolje in vzpostavljamo nov način razmišljanja o nastopih. Hkrati pa želimo spodbuditi razmišljanja o umetnosti in pa skozi umetnost angažirano opozarjati na določene družbene teme. Tukaj gremo bolj v socialno smer, v smislu druženja in vzpostavljanja drugačnega načina komunikacije. Na naših drugih dogodkih, kot je denimo festival Plavajoči grad, pa poudarjamo koncept totalnega odra, kjer se nekaj dogaja kot v pravljici.

Bi si želeli Kavč festival v prihodnje dodatno širiti?

Imamo javne večerne dogodke in festival je že dosegel visoko raven. Zelo bi bil zadovoljen, če bi bilo na voljo več stanovanj in več skupin, ampak zdi se mi, da je dogodek že zdaj tako obsežen, da se lahko primerja z vsakim velikim festivalom v Sloveniji. Zato težko računam, da se bo festival razširil v Ljubljani, oziroma ne vem, če je to naš cilj. Naš cilj je, da nekdo ta projekt povzame in ga izvede kje drugje, tudi v kakšni drugi državi. To se je sicer že zgodilo na Majorki pod vodstvom prijatelja.

Koncept vsega je, da se nekaj dogaja v stanovanjih, kjer se sicer nič ne dogaja, nato pa se posamezniki odločijo odpreti svoja vrata in gostiti dogodek. Ne gre za sobno gledališče, v slogu sobnih koncertov v Pinelini dnevni sobi ali podobnih dogodkov. Gre za edinstveni koncept, ki ga želimo brez avtorskih pravic predati naprej. Ampak kot so ugotovili zdaj v Mariboru, kjer so festival izvedli prvič, je zadeva vseeno kar zalogaj, glede na to, da je toliko spremenljivk. Gostitelji so spremenljivke, umetniki so spremenljivke, novo umetniško ustvarjanje je spremenljivka. Tukaj se zgodi in nastane toliko novih projektov, gre za nek lonec vznika. In zaradi tega je take dogodke toliko težje organizirati.