Martin Turk za STA: Film Ne pozabi dihati mladi začutijo, odrasli se ob njem spominjajo

V opisu filma ste zapisali, da je Ne pozabi dihati intimna drama o odraščanju, prvih ljubeznih, ljubosumju in močnih čustvih, ki človeka prevevajo v obdobju najstništva. Zakaj ste se odločili za poklon temu obdobju?

Začetna ideja za film je avtobiografska. Kot 15-letnik sem se veliko družil s štiri leta starejšim bratom, poslušala sva isto glasbo, skupaj hodila na koncerte. Nato pa je brat srečal svojo prvo ljubezen in se od mene oddaljil. Od tukaj občutek, da izgubljaš nekoga, na katerega si zelo navezan. Tema se mi je zdela zanimiva in dolgo sem želel spregovoriti o obdobju odraščanja, ko imaš 15 let in se ti dogaja preveč zadev, vsaka malenkost pa se ti zdi smrtno pomembna, vsako razočaranje konec sveta. Temo sem v filmu želel predstaviti že kot študent, a je tedaj nisem znal pravilno razviti, ker je bila preveč osebna. Prvi osnutek sem začel pisati leta 2010, ko smo tudi prejeli prva sredstva za razvoj filma, a sem se na neki točki ustavil, nisem znal naprej. Na pomoč mi je priskočil Gorazd Trušnovec in skupaj sva scenarij razvila do konca.

Naj dodam, da je zgodba nastajala v prepletu z mislijo, na kakšen način jo bom povedal s sliko, zvokom in ostalimi filmskimi elementi. Želel sem si namreč, da ne bi bila podana na način, ki bi bil blizu samo mladim, ampak da bi bil ta pristop odrasel, z določenim tempom in pogledom na stvari. Tempo filma pripomore k temu, da začutiš protagonista Klemna in naravo, ki je pravzaprav sestavni del njegovega lika, saj se vanjo zateče v begu pred svetom, ki ga utesnjuje. Klemen v naravi najde notranji mir. Res pa je, da bo najstnik ob gledanju filma v njem prepoznal čustva, ki jih sam doživlja, ne nujno v bratskem, lahko tudi v prijateljskem ali drugem odnosu, odrasli pa se bodo lahko spominjali doživetega obdobja.

Priznam, da sem trpela s Klemnom. Na neki točki je začutil, da je ostal brez bratove ljubezni, kar je bilo zanj resnično nevzdržno, za umreti. V najstniških letih se ljubezen dejansko drugače manifestira, z distance bi jo lahko razumeli celo kot posesivno, a v tem obdobju si pač ne moreš pomagat...

Na ta film gledam kot na ljubezensko zgodbo o dveh bratih. Drži, da je lahko v najstniških letih ljubezen posesivna, saj se ti zdi, da poleg določene ljubljene osebe nimaš ničesar drugega. Klemnu po svoje nič ne manjka, po drugi strani pa se mu z bratovo ljubeznijo v vrstnico Sonjo vse podre. Zanj se vse spreminja, on pa tega nikakor noče. Želi si, da bi vse ostalo kot je. A v nekem trenutku mora sprejeti, da gredo stvari naprej, drugače ne gre. In to je odraščanje.

Je pa čutiti tudi, da je Klemen razdvojen v odnosu do Sonje. Po eni strani jo sovraži, po drugi ga privlači.

Seveda. Klemen je zmeden tudi glede tega. Na eni strani je ob njem 14-letnica Jana, ki je zanj še otrok, na drugi strani pa je privlačna ženska Sonja. On pa se ne zna pravilno obrniti in racionalizirati, kaj pravzaprav bi rad od ene ali od druge. Po drugi strani je na Sonjo tudi ljubosumen, hkrati pa je ljubosumen na brata, ki je z njo. Hormoni ga popolnoma prevzamejo in resnično ne ve, kaj bi s sabo in kje sploh bi lahko našel moč in koncentracijo, da bi šel naprej.

Dogajanje je postavljeno na podeželje, kjer otroci še vedno lahko odraščajo in se družijo v naravi, v njej lahko, kot rečeno, najdejo tudi svoje skrite kotičke. Je pa v filmu nekoliko nedoločen čas dogajanja. Zakaj?

Tako je namenoma, saj smo želeli posneti film, ki se lahko dogaja danes ali pred 20 leti. V njem smo želeli ustvariti nekoliko magično, izven časovno atmosfero. Film bi lahko pravzaprav deloval tudi kot spomin. K snemanju smo pristopili podobno, kot bi ustvarjali kostumski film. Izogibali smo se določenih stvari in predmetov, denimo pozorni smo bili, da nismo uporabljali novejših telefonov in tablic ter druge danes dostopne tehnologije. Pri tem smo morali biti vsi zelo natančni.

Snemali pa smo v Beli Krajini, v Metliki, mestu, ki se je ustavilo v času. Tudi scenarij sem pisal z mislijo na te kraje. Gre za poseben prostor, ki diha, ima posebno energijo in je vizualno izredno zanimiv. Ko ljudje gledajo film, pa tega prostora ne prepoznajo, zdi se jim nov. To pa zato, ker je Bela Krajina območje, ki je bilo v filmu zapostavljeno.

Fotografija Radislava Jovanova - Gonza je zelo umetniška. Veliko je iger z odsevi, ogledali, s svetlobo. V bistvu je, v kontrastu s Klemnovo stisko, film precej svetel.

Ne pozabi dihati je že peti projekt, tretji celovečerni, pri katerem sodelujem z Gonzom. Dobro se razumeva, ko delava, uporabljava čisto svojo komunikacijo. Ne pogovarjava se denimo o barvi posnetka, ampak o občutkih, vzdušju, ki bi jih z določenim kadrom radi posredovali. On denimo reče, zdaj bomo ustvarili feeling Manchester in jaz natančno vem, kaj misli s tem. Ko smo začeli snemati, je takoj zaznal, kako bi lahko belokranjsko naravo posneli, velikokrat smo tudi čakali, da bi ujeli točno določene trenutke jutra, večera... Kot sem že dejal, je film zame spoj vseh elementov - igre, fotografije, scenografije, glasbe in zvoka. Celoten ustvarjalni proces je bil zelo natančen, vsi smo se trudili, da film zaživi kot celota. In naj poudarim, da resnično ni enako, če ta film gledaš na ekranu ali v kinu. Le na velikem platnu boš začutil vse elemente in se boš filmu pustil odpeljati.

Matija Valant, ki igra Klemna, je dijak umetniške gimnazije v Ljubljani, in se je v filmu preizkusil prvič. Kako je bilo delati z njim oziroma nasploh z mlado igralsko ekipo?

Ko smo začeli snemati, je imel Matija dejansko 15 let. Bilo me je strah, kako bo tako mlad fant zdržal 35 snemalnih dni, razmišljal sem, da bi mu lahko bilo vse skupaj prenaporno in bi ga odneslo. A so me on in tudi drugi mladi igralci presenetili z zelo profesionalnim odnosom. Res je, da smo imeli pred začetkom snemanja z njimi veliko vaj, pri katerih mi je pomagala Tijana Zinajić. Matija in Tine sta se morala tudi naučiti igrati tenis in sta v ta namen obiskovala treninge, Matija se je učil tudi voziti avto. Pomagalo je še, da so se mladi igralci že pred začetkom snemanja veliko družili med seboj, s čemer se je, posebej med filmskima bratoma, začel ustvarjati občutek družine.

Je pa Matija izredno pameten fant, ki se je odlično spopadel z mejnimi čustvi, s katerimi se je v filmu soočil njegov lik Klemna. Med snemanjem mi je dejal, da je za oblikovanje lika veliko črpal iz odnosa s svojim mlajšim bratom in sicer tako, da se je poskušal vživeti v to, kako bratec gleda nanj. Hkrati pa sem mu tudi sam zaupal, kako sem v filmu predstavljene situacije doživljal kot najstnik. Resnično smo se veliko pogovarjali, Matija pa je znal zadeve prepoznati in jih asimilirati.

Sta pa v filmu nastopila tudi dva znana igralca. Srbski igralec Nikola Đuričko, ki ga poznamo iz režijskega prvenca Angeline Jolie V deželi krvi in medu in serije Sence nad Balkanom, igra Klemnovega trenerja Mira, ki je prav simpatičen lik, mater bratov pa igra Iva Krajnc Bagola. Kako ste gradili njen lik?

V Sloveniji imamo težavo, da v filmih vedno predstavljamo trpečo Cankarjansko mater. Jaz pa sem se odločil, da bo moja mati drugačna - močna, samozavestna ženska, ki je mlada imela otroka in ju tudi sama vzgojila. Hkrati pa je tudi lepa in uspešna ženska, ki živi svoje življenje ter vanj spušča druge moške. To je ženska, ki se je postavila na svoje noge in skuša biti do sinov kolikor se da razumevajoča. Morda bi se lahko z njima še nekoliko več pogovarjala, a glede na to, kako živi, je to težko. Trener Miro pa je njena sinova po svoje posvojil, ju ima rad in se trudi z njima. Je simpatičen lik, za katerega navijaš.

Film, nastal v produkciji Bela filma (producentka Ida Weiss), je imel svetovno premiero že oktobra lani na rimskem filmskem festivalu v tekmovalnem programu festivalske sekcije Alice Nella Citta. Prikazan je bil tudi v tekmovalnih programih Zagreb Film Festivala in Festivala mediteranskega filma v Bruslju. Kakšni so bili odzivi v tujini?

Zelo dobri. Zdi se mi, da gre za film, ki je vsem razumljiv, tako mlajšim kot starejšim gledalcem. Marsikdo se je v zgodbi prepoznal in ob gledanju filma tudi nekaj doživel. Tudi v Zagrebu in Bruslju je bilo podobno in s tem sem zelo zadovoljen.