Helena Tahir za STA: Večina del izhaja iz portretov, ki sem jih risala na začetku

Maja leta 2016 je bila Helena Tahir (1992) prva umetnica, ki je v odprtem ateljeju v galeriji DobraVaga razstavila svoja dela. Tam je bila tudi Umetnica na mesec. V pogovoru za STA je povedala, da je bila ravno razstava v galeriji DobraVaga odskočna deska, ki je njeni karieri dala zagon. Umetnica se ukvarja s slikarstvom, fotografijo, risbo in grafiko, za katero je leta 2018 prejela tudi nagrado Majskega salona Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov.

Helena Tahir je najbolj prepoznavna po seriji risb z naslovom Poetika otroštva, ki jih sestavljajo triptih in dva diptiha, za katere je uporabila tehniko barvnih svinčnikov. Njena razstava v prostorih MGLC je neke vrste retrospektiva, saj združuje linoreze, ročne tiske na filc in dela z barvnimi svinčniki iz minulih let ter novejše grafike in risbe s svinčnikom.

Njeni umetniški postopki so zelo dolgotrajni in potrebujejo veliko predpriprav. Ustvarjanje osnutka je zanjo igra, ki se dogaja na dokaj nezavedni ravni, racionalizira pa jo šele, ko je delo končano. Po osnutku pripravi načrt in ozavesti nadaljnje korake do določenega cilja: "Že vnaprej imam v mislih, kaj bo nastalo. Vedno si dam tudi časovno omejitev, ker drugače se lahko zadeva nadaljuje v nedogled. Pri grafiki je predpriprava veliko bolj pomembna, saj postopek načeloma ne dovoljuje napak."

Zabava jo, da javnost pri njeni tehniki grafike izpostavlja ročno tiskanje z žlico na filc, glede na to, da gre za postopek, ki so ga umetniki uporabljali še pred uporabo preše. Doda tudi, da preša za ustvarjanje velikih grafik, ki merijo tudi dva metra v višino, v Ljubljani ne obstaja. Lažje ji je gravirati v velikih dimenzijah, saj tako lahko izpostavi podrobnosti, bolj natančen pa je tudi postopek ustvarjanja.

Vse se je začelo pri portretu

Glede dolgotrajnosti njenega umetniškega procesa je omenila triptih risb iz serije Poetika otroštva, za katere je skupno porabila šest mesecev. Povprečen čas nastanka dela pa je odvisen od tehnike, ki jo uporabi: "Včasih ustvarim risbo v nekaj sekundah, včasih v šestih mesecih. Določene stvari, ki se marsikomu zdijo dolgotrajne, niso. Kakšno risbo imam lahko narejeno v dveh dneh, medtem ko delam risbo z barvicami več mesecev."

Temu primerno so raznolike cene njenih del, ki jih prodaja v razponu med 200 in 8000 evri. "Številne grafike so ustvarjene zgolj v treh odtisih, ročno tiskanih z žlico. Ker iz razstavnih razlogov matric nisem očistila barve, jih ni več mogoče uporabiti za tisk," je pojasnila. Njena najdražja dela so risbe iz serije Poetika otroštva, ker je vanje vložila veliko dela. Eno od risb je ustvarjala šest mesecev po približno pet ur na dan in jo zato pod 8000 evri težko proda. "Če na to pogledate kot na čisto običajno službo z veliko vloženega dela in vsemu skupaj dodate še umetniško vrednost, ugotovite, da je to zelo nizka cena," je povedala. Ker kot mlada slovenska umetnica težko preživi zgolj od prodaje del, za dodaten vir zaslužka vodi tečaj risanja in slikanja za odrasle na likovni šoli NIČ ART.

Umetnica je potrebovala dolgo časa, da je sprejela svoj način ustvarjanja: "Na začetku študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) sem zelo rada risala portrete. Velikokrat sem se počutila, kot da delam nekaj staromodnega. Sedaj pa ugotavljam, da so me ravno ti portreti pripeljali do ustvarjanja aktualnih originalnih del s kompleksnejšimi zgodbami. Večina del na razstavi izhaja iz portretov, ki sem jih risala na začetku akademije."

Zdi se ji, da se od umetnikov na različnih fakultetah in v svetu umetnosti danes pričakuje, da h kreativnemu procesu pristopajo zelo kritično in si, še preden začnejo ustvarjati, zastavijo nek koncept ter že vnaprej določijo, kaj bodo z delom sporočili. "Večinoma so moji sošolci delali bolj družbenokritična dela. Zato sem tudi sama začela tako ustvarjati. A to me je zelo utrujalo in ugotovila sem, da zavira moj kreativni proces," je povedala.

Jesenice kot ponavljajoč se motiv

Ponavljajoč se motiv umetnice so Jesenice, njen rojstni kraj. Helena Tahir je povedala, da je z Jesenic odšla pri štirinajstih letih in da se zato sprva ni poistovetila z mestom. Zdaj, ko živi drugje, pa v Jesenicah prepoznava veliko več dobrih stvari, čeprav meni, da so kot mesto še vedno zelo zaprte: "Tako kot je ozka dolina, so ozkogledi tudi ljudje."

Spregovorila je tudi o občutku nepripadnosti, h kateremu je pripomoglo tudi to, da njen oče prihaja iz Iraka. Drugačnosti si nikoli ni zares želela, a je na Jesenicah tako, da ni preveč dobro biti drugačen ali izstopati: "Kot otrok sem si želela zgolj biti čimbolj podobna drugim. Zdaj vidim, da so stvari, ki me delajo drugačno, v bistvu zelo dobre."

"Res pa je, da opažam vse več dobrih stvari na Jesenicah, vse več talentov in drugačnih ljudi. Zdi se mi, da se mesto tudi razvija. Pogosto se rada pošalim, da bodo Jesenice čez nekaj let zaradi gentrifikacije tako kot nemški Leipzig postale novo umetniško središče," je povedala umetnica, ki je v Leipzigu živela dve leti.

Ob primerjavi položaja umetnikov v Nemčiji in Sloveniji se ji je zdelo zanimivo, da v Nemčiji umetniki pogosto niso zares plačani za skupinske razstave. "Je pa res, da je tam veliko zbirateljev in galeristov. Nemčija ima tudi takšen umetniški trg, kot ga Slovenija nima. Če se prebiješ skozi vso gmoto umetnikov, lahko tam zelo dobro živiš. Dvomim, da se lahko to zgodi pri nas," je menila.

Razstava v MGLC kot uresničene sanje

V MGLC si je že od nekdaj želela razstavljati, saj se primarno ukvarja z grafiko. "Sanjala sem, da bi nekoč tukaj imela razstavo, vendar se mi je vselej zdelo nekoliko izven dosega, dokler nisem dobila e-maila, ki me je zelo lepo presenetil," se je spominjala. Ključen preskok, da so ji v MGLC ponudili sodelovanje, je bila njena razstava v Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici na Krki.

Slikarka je spregovorila tudi o načrtih za prihodnost. Med drugim si želi ustvariti multimodalno izkušnjo iz grafike in risbe. Prav tako pa se že nekaj let spogleduje s slikanjem, a meni, da še ni prišla do konca raziskovanju medija umetniške grafike.

Kustos Božidar Zrinski ob razstavi

V četrtek je v MGL potekalo vodstvo po razstavi v družbi umetnice in kustosa razstave Božidarja Zrinskega. Razstavo Helene Tahir uvajajo vpadljive in barvno nasičene risbe. "Tehnika barvnega svinčnika v detajlih simulira industrijski tisk, kar poznamo s plakatov, reklam in knjižnega tiska. Ta dela so zanimiva ravno zaradi podobnosti s tiskom, saj tudi vsebina produkcije izhaja iz starih revij in fotografij, ki jih je Helena Tahir našla v antikvariatih in drugod, ter jih nato s pomočjo računalnika predelala v kolaže, ki so se izvršili v barvnih risbah," je za STA dejal kustos.

Menil je, da je za mlajše umetnike v Sloveniji kar dobro poskrbljeno, "čeprav bi morda nekdo rekel, da je še vedno predvsem slabo, da nimajo dovolj prostora". "Mislim, da tisti, ki pokažejo novo, zanimivo vsebino, zelo hitro dobijo priložnost v institucijah, v galerijskem sistemu," pravi za mlade, bolj kritična pa se mu zdi obravnava in raziskovanje umetnikov, ki so v svojih poznih letih, ki že imajo bogate opuse. Ti ravno zaradi količine in raziskovalnega dela, ki bi bilo potrebno ovrednotenja, morda ne najdejo toliko prostora v institucijah.

Heleno Tahir je Zrinski v nekaj besedah opisal kot natančno in zelo potrpežljivo: "Že sama motivika, ki si jo izbira, je taka, da zahteva od nje predanost in absolutno osredotočenost ter s tem seveda tudi veliko energije in časa."

Četrtkovega vodstva se je udeležila tudi Nada Jazbec, slepa prijateljica umetničine mame. Poslušala je Heleno Tahir, ko je ta ustvarjala z barvnimi svinčniki: "Ne morete si zamisliti, koliko se je gibala. Bila je kot baletka, ko je drgnila z barvicami po papirju. Zame je bila zvočna slikarka."