Širca pred premiero filma Požig: Danes se razrašča zelo nevarna izguba spomina

Tržaški Narodni dom so zgradili leta 1904 po naročilu Tržaške hranilnice in posojilnice in po načrtu Maxa Fabianija. Širca je spomnila, da so Slovenci z gradnjo Narodnega doma v Trstu izpeljali neverjeten podvig: "Trst je bil v času Avstro-Ogrske večkulturni prostor, v katerem so sobivali različni narod in kulture. Slovenci so z gradnjo Narodnega doma dali vedeti, da oni ne bodo gradili cerkva kot drugi narodi. Odločili so se, da bodo v Trstu zgradili prostor medkulturnega dialoga."

V Narodnem domu je bilo po besedah sogovornice združeno vse, kar je predstavljalo slovenstvo. Imeli so gledališče, hotel, hranilnico in plesišče. Bil pa je to center večine kulturnih in drugih društev, ki so delovala v tistem času, ter prostor, kjer so tiskali časnik Edinost.

"Poudariti želim, da je bil to resnično široko zasnovan prostor. Zakaj? Ker so Slovenci vedeli, da potrebujejo reprezentativen, viden in tudi učinkovit ter zgovoren prostor sredi Trsta. Vemo namreč, da so tedaj Slovenci živeli na obrobju mesta, v manjših krajih. Bili so kmečko prebivalstvo in so zalagali Trst, niso pa imeli svojega vidnega prostora v središču mesta," je pojasnila Širca. Spomnila je na besede Ivana Tavčarja, da je tedaj Trst predstavljal pljuča Slovenije.

Požig Narodnega doma - trenutek, ko se je začel fašizem v Evropi

Projekt pa je bil trn v peti nestrpnežev, ki so imeli Slovence za manjvreden narod in so jih označevali za schiave (sužnje). Napetosti so se v Trstu stopnjevale, sploh po koncu prve svetovne vojne. Kot v filmu pove zgodovinarka Kaja Širok, je v mestu prihajalo do raznih manifestacij in ena od njih je 13. julija 1920 prerasla v oborožen spopad, v katerem je bilo med množico slišati, da je Slovan ubil Italijana. Vojska ljudi se je nato spustila do Narodnega doma in ga požgala. Priče povedo, da so bili poleg vojaki in policisti, ki niso ukrepali. "V zgodovino kasneje preide ta dogodek v 'slovansko kristalno noč'. Isti dan namreč zgori več trgovin, tiskarn in stavb, ki so bile v lasti ali upravljanju Slovencev," je še navedla zgodovinarka.

Priznani pričevalec življenja v zamejstvu v omenjenem obdobju je tržaški pisatelj Boris Pahor. Širca ga je vključila v dokumentarec, a z njim ni posnela novih izjav. Namesto tega v filmu prikaže trenutke iz preteklosti, ko je Pahor že opozarjal na problematiko, a zavest o njej še ni bila tako obče prisotna. Zaradi omejenih sredstev v film ni uspela vključiti izseka Pahorjevega nastopa v oddaji Che tempo fa na italijanski televiziji leta 2008, ko je tema resnično začela odmevati še v širši javnosti. Pahor je večkrat izjavil, da se je s požigom Narodnega doma začel fašizem v Evropi.

Raznarodovanje ter zanikanje slovenskega jezika in ozemlja

Leta 1920, ko je zgorel Narodni dom, se je dogajala velika trgovina s slovenskim ozemljem, je spomnila sogovornica. Novembra tega leta sta namreč Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev in Kraljevina Italija podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je bila določena meja, ob čemer je bila tretjina slovenskega etničnega ozemlja, Istra in del Dalmacije dodeljena Italiji. Nastali so močni pritiski na Slovence.

"Vemo, kaj je pomenilo raznarodovanje, zanikanje slovenskega jezika in ozemlja," je dejala Širca, ki je želela v filmu predstaviti ključne turbulence, ki so se po razmahu fašizma zgodile Slovencem v zamejstvu in širše. Zaradi omejene dolžine filma je v njem uspela podati predvsem ključne informacije o določenih zgodovinskih trenutkih, vsak bi si, tako Širca, zaslužil svoj film.

Film v nadaljevanju skozi usode posameznikov potuje od Bazoviških žrtev leta 1930, prvega in drugega tržaškega procesa do fašistične in nacistične okupacije, dotakne pa se tudi taborišč ter usmrtitev v Rižarni in Osimskih sporazumov ter vzpostavitve nove slovensko-italijanske meje.

Ob omembi fojb Požig stopi v dialog s sodobnostjo in odpre vprašanje, kaj lahko danes povemo o fašizmu v odnosu do tistega, kar je nekoč bilo. "V filmu je zaslutiti podčrtano noto, vezano na Bazovico. Če obiščete ta kraj, imate v njem dva spomenika, ki stojita nedaleč stran eden od drugega. Eden je italijanski spomenik fojbam, ob katerem se na žalost vsako leto zapletena in kompleksna zgodovina tega območja drastično poenostavlja in izrablja, drugi pa je spomenik štirim bazoviškim žrtvam. Med enim in drugim dogodkom je resda 15 let zgodovine, a menim, da jo je treba zmeraj brati v povezavi s tem prostorom. Enega dogodka ne moreš izolirati od drugega, prav tako pa ne moreš ne povezovati stvari med seboj," je opozorila.

Požig simbolizira nepogašene plamene, vezane na pravice slovenskega naroda na meji

Po besedah Širce se v Sloveniji, pa tudi izven meja, danes razrašča zelo nevarna izguba spomina: "Vemo, da se preteklost prireja, z zgodovino se mešetari in realna dejstva se preoblači v nova oblačila. Te nove obleke se, tako rekoč, bolje nosijo trendovsko in vemo, da so v zamejstvu pogoji prebavljanja tovrstnega poenostavljanja zgodovine še veliko težji."

Film pa širši zgodovinski pregled ponuja tudi zato, ker je Širca prepričana, da se prihajajoče generacije, ki se morebiti nikoli niso srečale s to težko in večplastno zgodovino, jutri teh dogodkov ne bodo zavedale, če se jim jih ne predstavi: "Če jim nekdo v glavo vbija zgolj eno resnico, se ta prime. In danes se to po svetu dogaja."

Širca je dodala, da je film dolgo nosil naslov Fašizem, ker je ta tema v njem močno prisotna: "To je boleča in mnogokrat spregledana in zagotovo prevečkrat poenostavljena zgodba o naši zahodni meji in o Primorski. Požig Narodnega doma je bil začetek te krute poti in lahko bi rekla, da tudi začetek fašizma v Evropi." A ker se film dotika tudi zgodb po letu 1943, ko je Italija kapitulirala in nastopi razrast nacizma, so se na koncu odločili za naslov Požig. "Požig pa ne zgolj kot požig Narodnega doma, gre za požig v smislu tistih plamenov, ki jih ni nihče poskušal pogasiti, vezanih na pravice naroda, ki na meji ni mogel v miru živeti."

Film bo po današnji premieri v nedeljo ob 21.50 na sporedu 1. programa Televizije Slovenija.