Prostori umetnosti: Bertokova razstava Lakota v Galeriji Photon

Telo v mejnih aspektih bivanja

Avtorski opus leta 1963 v Kopru rojenega Bertoka razkriva doslednost v upodabljanju človeškega telesa v nekaterih mejnih aspektih bivanja, predvsem v njegovi ranljivosti in minljivosti. Če se je v zgodnjem obdobju osredotočal na ustvarjanje režiranih prizorov z motivi nekonvencionalnih spolnih praks, zlasti s področja sadomazohizma (seriji Omen, Stigmata), se je kasneje posvetil še radikalnejšemu raziskovanju telesnosti, kar ga je pripeljalo do ultimativne teme - fizične smrti. Smrt obravnava v serijah PostMortem in Obiskovalci, serijo Preživeli, v kateri portretira tiste, ki so doživeli neposredno bližino smrti, pa sam označuje kot obravnavo institucionaliziranega nasilja.

S projektom Lakota nadaljuje v tej smeri, saj prezentira telo, ki "se giblje" v bližini smrti, ki je takorekoč v "ljubezenskem odnosu", so ob razstavi zapisali v galeriji. Kot je povedal Bertok, s svojimi fotografijami "ne sporoča velikih resnic o anoreksiji". "Potem bi moral pristopiti drugače. V tem primeru je telo metafora," je poudaril. Dodal je: "Že od začetka me zanima telo, ki ga posedujmo in ki mu pripadamo. Telo, s katerim bomo umrli. In telo vedno obravnavam v povezavi z nasiljem."

Bertoka dokumentarna fotografija kot način ustvarjalnosti ne zanima: "Ne ukvarjam se z dokumentarno fotografijo. Vedno, ko obravnavam telo, ga fotografiram v studiu ali pa ustvarim studijske razmere. Moje delo je delo režiserja. Prizore insceniram in točno vem, kaj hočem doseči. Tudi ko sem se srečal s to težavo, boleznijo, fenomenom, kakorkoli že anoreksijo imenujemo, sem od začetka vedel, da ne bom delal dokumentaristično. Da ne bom spremljal ločenih zgodb oseb in da ne bom vstopil v njihov intimni prostor, v stanovanje, ampak bom delal v ateljeju. Lahko bi rekel, da je telo glina, iz katere ustvarjam."

Kot podobe starih slikarskih mojstrov

Razstava je na ogled v dveh prostorih. Prvega preveva skorajda religiozno vzdušje, k čemur zagotovo pripomore pritajena izbrana glasba. Sedem barvnih fotografij srednjega formata, na katerih iz temnega ozadja v ospredje stopa belina telesa, deloma zakritega z belo draperijo, pajčolanom ali gazo, spominja na religiozne podobe starih slikarskih mojstrov.

"Odkar fotografiram, sem se lahko oziral h krščanski ikonografij. Pri Kristusu na razpelu gre za tako koncentracijo nasilja, da se lahko zgolj inspiriram. A to je zunanji videz, lahko pa se seveda tudi sprašujem o notranjih podobnostih oziroma dialogu s to ideologijo in ikonografijo, ki je pri nas močno prisotna. Že če se sprehajamo po mestu, hitro pridemo v stik z njo, da ne govorim o zgodovini likovne umetnosti, ki je polna podob mučencev in podobno. Mi smo dediči tega, to nam je blizu."

V drugem prostoru je predstavljena serija petih fotografij, kjer gledalec od prve do zadnje opazuje izginjanje silhuete dekleta s pajčolanom. Če je na prvi obris še razločen, na zadnji ostane le še zabrisana vertikalna sled. "Mrtvaška nevesta" pripomni Bertok in doda: "Mislim, da je smrt človeka, ki je zavedno in zavestno bitje, nasilje."

"Vsi vemo, da bomo nekoč umrli, a se v zahodni družbi dejansko s tem ne sprijaznimo. Smrt se zgodi drugemu, nam že ne, bi lahko rekli. Tudi sam ob zavedanju, da sem umrljiv, ne občutim ravno miru," je povedal Bertok. Svoje telo je po smrti podaril v medicinske namene."Čeprav sem popolnoma prepričan in sprejemam, da me bo s smrtjo popolnoma konec, da potem ni več popolnoma ničesar in da je popolnoma vseeno, kaj bodo z menoj počeli, moram priznati, da ob misli na to občutim prav fizično nelagodje," je povedal Bertok.

Nekoč je v Ljubljani sredi belega dne zagledal, kako iz večstanovanjskega bloka prihajajo nosači s krsto: "Bil sem šokiran. Gre za nekaj, česar v mestu absolutno ne vidiš. Videti je bilo popolnoma nadrealno." Dodal je: "Velikokrat imam občutek, da želim s svojimi podobami gledalca 'suniti v oko', mu pokazati nekatere stvari. Ob vsej bolečini in vseh teh truplih mu želim sporočiti, da je treba dan izkoristiti. Človek začne, če je soočen s smrtjo, bistveno bolj verjeti v lastno smrt. Med tem, da veš, in tem, da vidiš in občutiš, je razlika. Mislim, da bi ljudje, če bi se zavedali, da je njihov čas zelo omejen, ravnali drugače. Bolj bi hoteli živeti."

"Tako pa najbrž življenje večjega števila ljudi oblikujejo ali pomagajo oblikovati reklame in ne umetnost ali filozofija. Običajen človek se v naši družbi v teku dneva, v prostem času, večkrat sreča z reklamami kot pa z mislimi, ki bi v njem vzbudile potrebo, da se vpraša o smislu, o svojem življenju. In reklame ne delujejo v tej pozitivni smeri, temveč v smeri manipulacije. Skratka, če umetnost odkriva, postavlja vprašanja, reklama prikriva, manipulira," je še povedal.

Privlačnost mejnih tem je v njihovi moči

In zakaj ga privlačijo mejne teme? "Pred leti sem se srečal s patologom, ki je bil tudi slikar, in ga veliko spraševal. Hotel sem priti do nekih stvari kot fotograf. Ko me je poslušal, je postal iskreno zaskrbljen in mi je rekel, da obstajajo v življenju tudi lepe stvari, ne le temne. Mislil sem si, da ni razloga, da je zaskrbljen. Konec koncev se je tudi on v svojem poklicu ukvarjal z umrlimi..."

"Tudi če gledam film ali berem knjigo, me pogosto zanimajo skrajnosti. Skrajnosti so močne. Temu bi rekel otroška radovednost. Lahko greš po uhojeni poti in se držiš ograje, lahko z nje zaviješ. Če zaviješ, lahko kam padeš. Ali najdeš zaprta vrata, nato pa je od tebe odvisno, ali jih boš odprl ali ne. Ali boš ostal samo pri tistem, kar ti pokažejo, dovolijo. Preprosto zanimivo je. Zanima me človeško telo, ker čutim, kako me bo moje lastno telo ubilo. In tega ne čutim kot prav prijateljski odnos. Če že nekaj počnem, počnem tisto, kar me resnično zanima, se me dotakne, me mogoče tudi rani."

Ob njegovi seriji Obiskovalci z motivi trupel v postopku kremacije se je nekaterim porodil tudi dvom v etičnost takšnega početja. A Bertok pravi: "Najprej je šlo za odločitev, da bom to delal. Nato sem se vprašal, na kakšen način bom delal. Mislim, da si moraš že v izhodišču želeti narediti nekaj dobrega, lepega, kar ustreza estetskim kriterijem in ne nekaj namerno grobega, šokantnega in brez nekega odnosa. Brez dobrih namenov pridemo do provokacije zaradi provokacije v smislu, kako daleč gremo z njo. Takšne fotografije seveda obstajajo, a zase mislim, da jih ne delam. Sicer pa se bodo vedno, ne glede na to, kaj bomo počeli, našli takšni, ki bodo temu nasprotovali."

"Umetnosti je že od samega začetka dovoljeno, da prečka meje. Na kakšen način jih boš prečkal, je stvar osebne odločitve. Ta se pri meni kaže v kontinuiteti. Eden od razlogov za obstoj umetnosti je, da se bori za človeka, se ukvarja z njim in pripoveduje o njem, stoji na strani človečnosti. In če se nekdo loteva skrajnih, mejnih tematik, se lahko vprašamo: ali gre za željo razčlovečiti ali za željo govoriti o človeku in njegovi ranljivosti ter ga zaščititi," je sklenil Bertok.

Galerija Photon - eden od domov sodobne fotografije

Galerija Photon - Center za sodobno fotografijo deluje v nekdanji občinski stavbi ob Kinu Šiška. Že od začetka delovanja leta 2003 posebno pozornost namenjajo sodelovanju z umetniki in umetnicami, ki delujejo na področju sodobne fotografije in povezovanju s partnerji iz regije Srednje in Jugovzhodne Evrope. Ob samostojnih predstavitev domačih in tujih avtorjev ter skupinskih razstavah in gostovanjih v tujini pripravljajo festival Fotonični trenutki - Mesec fotografije.

Razstava lakota, ki je Bertokova tretja samostojna predstavitev v Galeriji Photon, bo na ogled do 24. aprila.