Intervju 19.3.2020 12:00

Nina Dragičević za STA: Poezijo razumem kot poskus artikuliranja kompleksnosti sveta

pogovarjala se je Maja Čehovin Korsika

Ljubljana, 19. marca - Na pobudo Unesca 21. marca obeležujemo svetovni dan poezije. Ob tem je književnica Nina Dragičević, ki je bila lani s pesnitvijo Ljubav reče greva nominirana za Jenkovo nagrado, v dopisnem intervjuju za STA delila nekaj misli o poeziji in svetu. Sogovornica poezijo razume "kot poskus artikuliranja kompleksnosti sveta in doživljanja sveta".

Ljubljana
Književnica Nina Dragičević.

Foto: Boštjan Čadej

Književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević deluje na več področjih umetniškega in teoretskega izražanja. V lanskem letu je izdala pesnitev Ljubav reče greva, ki jo predstavlja tudi v koncertni izvedbi. Knjiga je bila nominirana tako za Jenkovo kot za Veronikino nagrado. Je tudi avtorica romana Kdo ima druge skrbi (2014) in dveh esejističnih monografij: Slavne neznane (2016) in Med njima je glasba (2017). Njeni teksti so bili prevedeni v več jezikov.

Leta 2018 je Nina Dragičević kot prva v zgodovini pesniške nagrade Vitez poezije, prejela obe nagradi - po izboru strokovne žirije in občinstva. Istega leta sta ji bili dodeljeni svečana listina Univerze v Ljubljani za izjemne dosežke in priznanje Fakultete za družbene vede, bila pa je tudi finalistka za evropsko nagrado Palma Ars Acustica. Lani je bila avtorica v fokusu Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk.

Njeno delo zaznamujejo tudi elektroakustične kompozicije in zvočne instalacije, ki jih predstavlja doma in mednarodno. Leta 2016 je izdala album Parallelax, lani pa album z elektroakustično opereto Gospa, tega v realnosti ni. Med drugim je umetniška vodja Mednarodnega simpozijskega festivala Topografije zvoka in avtorica radijske oddaje Slavne neznane na Radiu Študent.

Kaj vam osebno predstavlja poezija v odnosu do drugih in do sveta? Je lahko pot od ene duše do druge?

Pred kratkim sem slišala, da je poezija jezik v svoji najbolj primarni obliki. Da je osnovno, da govori o osnovnem, človeku temeljnem, in na osnoven način, kar bi impliciralo, da jo lahko po izvoru lociramo v človekovem predjezikovnim. Ne morem se bolj ne strinjati. Poezijo razumem kot poskus artikuliranja kompleksnosti sveta in doživljanja sveta, torej relacij, nelagodja v teh relacijah, užitka in tako naprej. Da obstajajo izrazito različna razumevanja tega, kaj je poezija, je potem razvidno prav iz različnosti poetik.

Seveda je nemogoče govoriti o poeziji na splošno, saj je marsikaj označeno za poezijo. Prepoznavam jo v odboju od dominantnih načinov izrekanja in tradicionalnih narativnosti, tam, kjer je, če uporabim izraz Rolanda Barthesa, nekakšna uporna neberljivost, ki je revolucionarna v tem, da se ne navezuje na alternativen politični režim, pač pa na drugačen način razmišljanja. Upre se enostavnosti in praznemu govoru. Zato pa je neberljiva, kar seveda ne pomeni, da je ni mogoče brati. Mnogi kritiki radi rečejo, da so takšni teksti "hermetični", a to je prav nasprotno od tega, kar poezija je: vzklikanje potencialnosti in potiskanje zaznavnega, jezikovnega, interpretacijskega horizonta naprej in še naprej.

Poezijo podajate skozi glasbo/performanse. Kje v tem vidite odmik od utečenih branj, tudi v smislu približevanja poezije širšemu občinstvu?

Pravzaprav je tako, da poezije ne podajam skozi glasbo ali performans, pač pa v njihovi vsebini ne delam razlike. To so le različne forme, ki jih prilagajam misli, ki jo želim artikulirati, čisto vsaka artikulacija pa je svojevrsten performans. Vse se zgodi naenkrat.

Kar pa se percepcije teh misli tiče: karkoli počnemo, imamo možnost to tudi slišati. Opazujte se, ko berete. Tekst boste nujno slišali. Poezije se nekoč ni ločevalo od njene zvočne izvedbe. Deloma zato, ker tisk še ni bil na voljo, a tudi zato, ker je verz specifičen v tem, da ima svojo "kompozicijsko" strukturo. Zato je verz, zato se ločuje od vsakega naslednjega. S tem, če strnem, nastane zvočna kompozicija. Šele specializacija poklicev in zanimiv odnos oblasti do trubadurstva, torej zvočenja v javnem prostoru, sta ju ločili na dve umetniški formi. Ampak poezija je namenjena poslušanju. Zveni in zato nastaja šele skupaj z bralstvom, sama ne obstaja.

Ne zdi se mi, da bi morali poezijo približevati občinstvu, pač pa bi bilo precej dobro, če izobraževalni sistem, mediji, pa tudi knjigarne in založbe ne bi intenzivno delali na tem, da se potencial interesa ljudi zreducira na branje kuharskih in pivovarskih receptov.

Kako pa vi berete poezijo v intimi? Potihem, naglas? In kakšna poezija vas najbolj pritegne, morda celo čigava?

Potihem. Razen ko na glas. Pritegne me poezija, katere avtorica ali avtor pokaže zavedanje o svoji vpetosti v družbo, ta čuden, a vibranten in vznemirljiv gordijski vozel, ki bi se, če bi ga razvozlali, sesul sam vase. To zavedanje vključuje gnus do sveta, ljubezen do sveta, iskanje izhodov in vztrajanje na enem mestu, posmeh, prezir, strah, muzanje nad lastno naivnostjo, čudenje nad lastnim upanjem, praviloma vse to hkrati.

Velik del literarnih in kritiških scen se je že tako zreduciral na ugotavljanje, katere knjige so dobre in katere preprosto slabe, pogosto kar na podlagi naslovov ali osnovnih demografskih podatkov avtorjev. Ta pristop nikakor ni niti objektiven niti subjektiven niti arbitraren, je pa kratko malo smešen ter implicira enako smešne predstave o posedovanju nekakšne avtoritete.

Bolj zanimivo (in smiselno) se je povsem potopiti v neskončen bazen tekstov in skozi pozorno branje vsega mogočega ugotavljati, kje ti zastane pozornost. In skušati razumeti, zakaj. V tukajšnjem prostoru nastaja veliko zanimivih, inovativnih pesniških tekstov in zdaj je res dovolj časa za potopitev vanje.

Zanima me, če bi podali pobudo ljudem, ki so trenutno zaradi koronavirusa doma? Morda pa je ravno sedaj čas za poseg po kakšni zbirki poezije, ob tem pa za refleksijo o nas (ljudeh) in svetu?

Hja, to pa je skoraj nemogoče vprašanje. Osebnih knjižnic nima prav veliko ljudi, javne knjižnice pa so zaprli. Vse linije uradnih oblasti se vedno znova zmorejo domisliti vsega mogočega in prav lahko bi že zdavnaj domislili tudi način za celovito oskrbo ljudi s knjigami (so pa to vendarle nekatere knjižnice in založbe uredile kar same). A najprej bi morali prepoznati relevantnost kulture in umetnosti za preživetje. Ampak ne, družbo se izključno medikalizira.

Dalje: Ko se je pričela predkarantenska nakupovalna mrzlica, se je tekalo sem in tja po trgovskih centrih, ena me je skoraj podrla na tla, ko je objestno hitela z ducatom zamrznjenih pic, a malokoga je v tej ihti zaneslo v knjižnico. Domišljija psihologov, ki na televiziji svetujejo ljudem, kaj naj počnejo v naslednjih dneh, pa ne seže dlje od družabnih iger. In tako naj vsi jemo pice in se igramo Človek, ne jezi se, kajti le tako bo družba ostala ustrezno krotka.

Ne strinjam se, da zdaj ni čas za kritiko, denimo, političnih tvitov. Zdaj je čas predvsem za to. V tem kontekstu pride na misel trilogija Williama S. Burroughsa, morda še posebej delo The Ticket That Exploded. Uradno roman, a glede na uporabljeno tehniko pisanja lahko to delo mirno imenujemo tudi poezija. Naj povem še to, da je Burroughsa zelo zanimal jezik kot virus. Na misel pride tudi Danez Smith, afroameriški/a kvir-spolni/a in HIV-pozitiven/a pesnik/ca, njihova zbirka Don't Call Us Dead, ki vpraša: Koga družba prepusti brez zadržkov smrti in koga ne?