V Slovenski kinoteki virtualni poklon Silvanu Furlanu

Kot so zapisali v Slovenski kinoteki, so se želeli Furlanu pokloniti s filmi in pogovorom, "toda film, tako kot Silvan, ne pozna meja," zato vabijo na kinotečno spletno stran in družbena omrežja ter na Bazo slovenskih filmov. Tu bo od danes do 28. aprila na ogled njegov prvi dokumentarno-igrani film o filmski zvezdi Iti Rini Deklica s frnikulami iz leta 1998. Obenem so napovedali še monografijo o Furlanovem življenju in delu, ki bo izšla v prihodnjih mesecih.

Furlan je bil ena osrednjih osebnosti slovenskega filma zadnjih tridesetih let pred nepričakovano smrtjo. Kot direktor kinoteke pa tudi kot filmski zgodovinar in teoretik ter avtor številnih filmskih študij in knjižnih objav ima velike zasluge za obujanje in ohranjanje filmskega zgodovinskega spomina ter za vris Slovenije na svetovni filmski zemljevid.

Rodil se je 4. septembra leta 1953 v Postojni. Po diplomah iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter umetnostne zgodovine je specializacijo iz filmske teorije in zgodovine opravil na Katoliški univerzi v Milanu. Že v 80. letih je poskrbel za več filmskih izdaj o slovenskih in tujih avtorjih.

Med letoma 1982 in 1990 je bil glavni urednik revije za film in televizijo Ekran, pozneje je pri Slovenskem gledališkem in filmskem muzeju ustanovil zbirko Slovenski film. Vodil je Jesensko filmsko šolo, bil soustanovitelj Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala ter eden od pobudnikov Mednarodnega filmskega festivala Kino Otok in festivala animiranega filma Animateka. Zelo dejaven je bil tudi kot član Mednarodnega združenja filmskih arhivov in kinotek - FIAF.

Leta 1994 je postal direktor Slovenske kinoteke, ki jo je s sodelavci v kratkem usposobil za središče slovenske filmske kulture. Pri tem delu je začel praktično iz nič, saj so domala vsi filmi, ki jih je nekoč vrtela kinotečna dvorana v Ljubljani, ostali v nekdanjem matičnem arhivu Beograjske kinoteke, so spomnili v kinoteki.

Skrbel je za popularizacijo kinoteke. Prizadeval si je za ureditev statusnih in prostorskih vprašanj matične hiše ter organiziral številne retrospektive, tematske sklope in druge projekcije. Ustanovil je časopis Kinotečnik, na njegovo pobudo je nastala tudi domača art kino mreža. Bil je glavni snovalec Muzeja slovenskih igralcev v Divači. Kot scenarist ali dramaturg je pomagal veliko ustvarjalcem svoje generacije.

Z Lilijano Nedič je po naključju odkril filmski mojstrovini, ki sta desetletja veljali za izgubljeni: Ko sem bil mrtev (1916) Ernsta Lubitscha in Prvi sledovi starosti (1913) Franza Hoferja.

Za svoje delo je dobil številna priznanja. Že leta 1981 zlato ptico za publicistično in muzealsko dejavnost na področju filma, leta 1989 Župančičevo nagrado za uredniško in soavtorsko delo pri zborniku V kraljestvu filma, leta 1995 pa je vsa ekipa kinoteke pod njegovim vodstvom prejela še zlato ptico za filmsko področje. Posthumno ga je leta 2005 nagradila Mestna občina Ljubljana.