Simona Semenič ob izidu Skrivnega društva KRVZ za STA: Svoje pisanje razumem kot dialog med sabo in bralci

V uvodu vašega prvega mladinskega romana razkrijete, da je začel nastajati, ko si je vaš starejši sin Črtomir zaželel, da bi mu napisali knjigo o vitezih. Zadeva je nato krenila svojo pot, na koncu pa je k temu, da je knjiga dobila sedanjo obliko, prispeval še mlajši sin Vitomil. Kako ste pristopili k izzivu pisanja mladinskega dela? Bolj vas namreč poznamo po dramskih besedilih, namenjenih odraslim.

Pisati sem pravzaprav začela za otroke. Ko je bil moj starejši sin Črtomir še v vrtcu, sem pisala kratke igre, ki smo jih nato starši odigrali v vrtcu. Pisala sem tudi pesmice in podobno, bolj ali manj za interno uporabo. Pisanje za otroke me je potem dodatno spodbudilo k pisanju dram za odrasle. Morda lahko rečem tudi, da sem skozi pisanje teh igric za otroke pridobila na samozavesti za pisanje dialoga. Tako ta roman, ki je bil bolj ali manj napisan že leta 2010, sodi bolj v začetno obdobje mojega pisanja, ko nisem bila še tako trdno zasidrana v dramskih vodah.

Kako pa je rasla sama zgodba? Vitezi so postali štirje mladi junaki, seveda je ob vitezih zmaj, a vaša zgodba sega dlje, na drugi konec sveta in daleč v zgodovino...

Na to vprašanje ne morem natančno odgovoriti. Začela sem pisati prvi prizor, v mislih sem imela te prijatelje in, seveda, pustolovščino. Črtomir je namreč oboževal pustolovske in fantazijske romane, še danes jih, potem pa je vse skupaj šlo svojo pot. Moj mlajši sin Vitomil je bil takrat še dojenček in sva hodila na sprehode po Ljubljani, iskala postaje skrivnega društva KRVZ in, če sva našla kaj zanimivega, se pravi kako zanimivo smet, sem to vključila v knjigo. Medaljon sva na primer našla na tleh in potem se je pojavil v knjigi.

Kar je za mlade bralce zelo zanimivo, je, da je knjiga polna ugank, skrivnosti in šifer. Ena je denimo že sam naslov... Zakaj je po vaše pomembno mlade bralce pri branju tudi miselno aktivirati?

Kot otrok sem zelo rada brala Čarodejno kredo Zinken Hopp. Prebrala sem jo neštetokrat. Knjiga je zelo interaktivna, to me je motiviralo in vznemirjalo. Potem seveda ne morem mimo Tajnega društva PGC Antona Ingoliča in Rdeče pesti Josipa Ribičiča. Skrivno društvo KRVZ je nekakšna parafraza obeh naslovov.

Kasneje sem rada brala kriminalke in jih še danes. Tako kot v romanu detektivski pomočnik Ivan Jež. Moja otroka bereta fantazijske in pustolovske romane. Ko sta praznovala rojstne dneve, smo nekajkrat priredili lov na zaklad in tako se je vse skupaj sestavilo. Pisala sem z mislijo na točno določenega bralca, svojega sina, predvidevala sem, kaj bi mu lahko bilo všeč in na kakšen način bi ga lahko še kaj naučila in vzpodbudila k branju. In seveda nasmejala.

V knjigo ste spretno stkali kar nekaj referenc iz slovenske kulture in zgodovine ter kar nekaj namigov, s katerimi mladega bralca usmerjate še h kakšni knjigi, ki smo jo mi, danes v 40-ih, brali, ko smo bili toliko stari kot Črt, Vid, Kaj in Iza. Malo dobre (in na tem je poudarek) učiteljice slovenščine je pa tudi v pisateljici in mami Simoni. Ali se motim?

Ja, malo učiteljice slovenščine je v mami Simoni zagotovo. Otroka mi pravita "grammar nazi". Skrbelo me je, in me še zdaj, da bereta samo fantazijske knjige in nič drugega. Poleg tega je sčasoma zmanjkalo prevodov oziroma niso dovolj ažurni, tako da Črtomir bere izključno v angleščini takoj, ko knjige izidejo. Vitomil sicer prebere še kaj v slovenščini, ampak je tudi že na dobri poti, da bo bral samo v angleščini.

To se mi zdi grozno, na neki točki bosta oba bolje znala angleško kot slovensko. Trudim se jima podtakniti kakšne knjige v slovenščini, ampak pri tem nisem bogvekako uspešna. Še manj sem uspešna pri tem, da bi ju prepričala v branje literature slovenskih avtoric in avtorjev. Kar se pa tiče referenc, se mi zdi, da je več možnosti, da si otroci zapomnijo ali se jim vzbudi zanimanje, če so stvari podane skozi zgodbo. Bojim se edino, da bi bilo bralkam in bralcem preveč didaktično.

Če se navežem na vaše drame, ki jih pišete z malimi črkami in v odstavkih, brez končnih ločil, kot ste pojasnili v Me slišiš? z namenom ločevanja dramskih besedil oz. poezije od proze. To pa, kot ste zapisali, po "lastni psihologizaciji ", podzavestno morda predstavlja tudi vaš upor avtoriteti. Tudi v tej knjigi ste v uvodih v posamezno poglavje ohranili način zapisa z malimi črkami. Kaj v tej knjigi sporoča ta jezikovna gesta?

V tej knjigi sem naslove z malo začetnico ohranila iz več razlogov. Malo zaradi tega, ker se mi je zdelo, da je morda v redu, če otroci vidijo, da se je z jezikom in jezikovnimi pravili v nekaterih kontekstih mogoče igrati, potem zaradi tega, ker se mi je zdelo vizualno lepše, če so naslovi z malo začetnico, pa zaradi tega, da ostane nek moj "podpis", potem pa sem si predstavljala, da so ti naslovi en tak monološki izbruh, brez repa in glave, izgovorjen oziroma prebran v eni sapi.

Morda ste po mnenju koga tokrat kršili še eno pravilo oziroma, bolje rečeno, uporabili izmuzljiv prijem v literaturi, ki zahteva mojstrsko avtorico ali avtorja, in sicer direktno nagovarjanje bralca. V tej knjigi zadeva odlično deluje, še posebej, ker predstavlja dialog med odraslo avtorico in bralcem ali bralko knjige, ki pa nikakor ni pokroviteljski. Z bralcem sta si tekom branja vse bliže. Bi nekaj besed o tem?

Tukaj sem ponovno izhajala iz tega, da sem knjigo pisala Črtomiru. Z njim sem vzpostavila nekakšen dialog, ker sem imela torej pred sabo določenega bralca, je bilo to dosti lažje. Seveda se je potem pojavila težava glede spola. Pisano je bilo torej v drugi osebi v moškem spolu. Ampak zdaj bodo, upam, knjigo brale tudi punce. Tako da sem vse nagovore morala popravit v obliko, ki nima določenega spola. Pri tem sta mi bili v veliko pomoč urednica Alenka Veler in lektorica Meta Matjačič.

Isti princip nagovora bralk in bralcev sem potem uporabila v knjigi Me slišiš?, ki je izšla prej, čeprav je bila kasneje napisana. V didaskalijah svojih dram prav tako nagovarjam bralke in bralce oziroma gledalke in gledalce. Če se ne motim, sem s tem začela v besedilu Še me dej (2009), ki je nastajalo v eksperimentalnih razmerah; za performans v Gledališču Glej, tako da sem si privoščila več svobode. Vsekakor pa sem s tem nagovorom začela prav v romanu Skrivno društvo KRVZ. Ta "dialog" se je potem v mojem pisanju kar obdržal. Za dramo je nekako bolj sprejemljiv, ampak zdi se mi, da tudi v romanu lahko dobro deluje. Svoje pisanje, najsi bo drama, proza ali poezija, razumem kot nekakšen dialog med sabo in bralkami in bralci.

Do bralca se v romanu toliko odprete, da mu zaupate celo, katera bolezen vas tudi zasebno pesti, se pravi epilepsija. Vem, da ste o tem spregovorili že v drami Jaz, žrtev. V romanu pa o bolezni spregovorite kot o nečem vsakdanjem in poudarite, da nameravate biti še dolgo na svetu. Hkrati pa tudi opozorite, da se bolnih ljudi ne sme stigmatizirati. To se mi zdi eno od pomembnih sporočil knjige.

No, ne vem, če bi temu rekla, da se odprem. O svoji epilepsiji tako ali tako javno govorim. Gre bolj za to, da se mi zdi, da je treba o tem javno govoriti, mogoče otrokom še bolj kot odraslim. Če je v neki zgodbi, ki nima zveze z epilepsijo, epilepsija mimogrede omenjena, bo do otrok morda prišla kot manj usodna. Predstavljala sem si, da se bodo tisti otroci, ki imajo epilepsijo, lahko s tem identificirali in jim bo za trohico lažje, tisti, ki je nimajo, pa bodo pač dobili podatek o njej, kar se mi prav tako zdi pomembno.

Knjiga resnično odpira še številne teme, ki se jih še nisva uspeli dotakniti. Govori tudi o prijateljstvu in ljubezni, o odnosih med starši in otroki, ki so pač različni, pa tudi o medvrstniškem nasilju in o kriminalu. Na tej točki vam ponujam možnost, da z nekaj besedami pospremite roman med bralce. Ker sicer tega dopisnega intervjuja ne bo konec...

Ravno o tem sem razmišljala med odgovarjanjem na prejšnja vprašanja, vsako od njih bi zaslužilo daljše odgovore. Ampak, kot zapišem na koncu knjige, nekje je pač treba nehati. Bralkam in bralcem želim predvsem obilo zabave in smeha pri branju. In to je to.