misliVečna skladba Mihe Firšta se vije v neskončnost
Celje, 5. maja - V založbi Hiše kulture Celje je izšla glasbena kompozicija Mihe Firšta Večna skladba, ki traja neskončno. Skladba, ki je nastala v sklopu predstave Komedija o artu, je zapisana s štirimi algoritmi v programskem jeziku Python in glasbeno matriko, kakršne so uporabljali predstavniki druge dunajske šole.
Vsak naslednji ton skladbe s pomočjo legende določi naslednja decimalka števila Pi, kar omogoča, da skladba traja neskončno dolgo in nikoli ne razvije ponavljajočih glasbenih vzorcev.
Kot je za STA pojasnil Firšt, to, da ne gre za notni zapis, ampak za navodila, ki notni zapis proizvajajo, ni novost, saj se je v 20. stoletju že uporabljalo na najrazličnejše načine. Skladbo je mogoče izvesti na različne instrumente ali v različnih zasedbah, saj je v vsakem trenutku podano navodilo za izvedbo med štiri in sedem tonov istočasno v dveh različnih ritmih.
Kot je še povedal, so trenutno izračunane decimalke števila Pi le za 900.000 let skladbe. "A čez toliko časa bomo verjetno naračunali še kaj novega," se je pošalil.
V Hiši kulture Celje so zapisali, da skladba v prvi vrsti zasleduje v modernizmu pogosto težnjo k doseganju skrajnih razsežnosti umetniškega izraza, kar ji tudi uspe, saj je daljša za neskončno od doslej najdaljše skladbe, ki jo je napisal John Cage in traja 638 let.
Obenem ima, četudi ne v tradicionalnem pomenu besede, muzikalni potencial. Pred nekaj več kot 150 leti je v Italiji obstajal izraz "Rossinijev delirij", s katerim so označevali kolektivno ekstazo občinstva ob poslušanju novih Rossinijevih oper, nekaj let kasneje so ženske omedlevale ob srečanju s Chopinom, še 50 let zatem pa je nov balet Igorja Stravinskega zaradi "grozljivih zvokov" na premieri izzval pretep v gledališču.
Danes se nam tako intenzivno doživljanje omenjene glasbe zdi naravnost nemogoče, saj neprestano prejemamo toliko najrazličnejših agresivnih dražljajev, da se enostavno ne moremo postavit v zvočno asketsko pozicijo poslušalca leta 1850, ki prej v življenju ni slišal ničesar, razen nekaj cerkvenih napevov in vrste podobnozvenečih folklornih viž.
Ta problem naslavlja veliko kompozicij 20. stoletja, ki jih pavšalno označujemo za "grde", v resnici pa se obupano trudijo dotakniti sodobnega poslušalca. Lahko morda le-tega, danes vajenega, da je v svetu okoli njega vse dostopno takoj in v celoti, prizadene skladba, ki se bo odvijala v neskončnost, in je nikakor ne more povzeti, nadzorovati, užiti v celoti, so sklenili v Hiši kulture Celje.