Mineva 20 let od smrti slikarja Lojzeta Spacala

"Lojze Spacal je začrtal sklenjen, dosleden in nepretrgan razvoj, ki mu je dal močan osebni pečat tako v izboru grafične in slikarske tehnike kot v izboru in interpretaciji motivike, ki mu je služila kot izhodišče za lastno videnje in podoživetje. V tem razvoju se spontano rojevajo dela, eno iz drugega ustvarjalnega obdobja, nova iz prejšnjega," je za STA povedala umetnostna kritičarka Nelida Nemec, ki zelo dobro pozna Spacalovo delo in je zato v Štanjelu postavila njegovo zadnjo večjo razstavo.

Formalno in vsebinsko izhodišče za grafiko, grafika za matrico, fresko, mozaik, kiparski objekt ali tapiserijo je bilo oljno slikarstvo. Včasih je bila Spacalu za izhodišče fotografija, s katero se je prav tako ves čas ukvarjal. Najpomembnejša likovna zvrst pa je zanj nedvomno postala grafika, ki se ji je v tehniki linoreza in kasneje lesoreza popolnoma posvetil. Kasneje je sicer razvil tudi mešano slikarsko tehniko, s tem, da je grafično matrico spremeni v sliko.

Za Spacala je značilno, da je določen motiv, za katerega je bil prepričan, da najbolj izraža njegov umetniški credo oziroma globoko željo po interpretaciji, realiziral v različnih tehnikah.

"Tako nekaterim motivom sledimo v različnih kombinacijah vse od fotografije, skice, lesoreza, grafične matrice, mozaika, tapiserije, tudi kiparskega objekta. V vsaki izmed njih je njegova izpoved enako sporočilna in estetsko poglobljeno zaživi v umetnikovem specifičnem likovnem jeziku. Značilno pa je tudi to, da je znal vse vplive, ki jih je srkal iz drugih obdobij, okolji in likovnih smeri, predvsem pa iz zasidranosti v tradicijo klasične italijanske avantgarde, izoblikovati v svoj lastni, prepoznavni likovni jezik. Tako je postal prepoznaven ustvarjalec 20. stoletja, izjemno pomemben za tržaški in širše italijanski ter slovenski prostor," je dejala Nelida Nemec.

To prepletanje in dopolnjevanje istega motiva v različnih tehnikah je poudarjeno in izpostavljeno z novo postavitvijo njegovih izbranih del v prostorih stalne zbirke, ki razpre veličino njegove umetniške izraznosti in izpovednosti. Obiskovalci njegovih razstav zato iščejo njegova sporočila v interpretacijo Štanjela, kraških ograd, idile na gmajni, rumenega znamenja in drugih.

Krasu in njegovi lepoti je Spacal ostal zvest vse življenje. Zato je galerija v Štanjelu, ki so jo poimenovali po njem, poklon njegovemu delu.

Lojze Spacal je v tržaški in italijanski likovni prostor vstopil leta 1937, ko je sodeloval na skupinski razstavi slovenskih tržaških umetnikov, odmevno pa že s prvo samostojno razstavo leta 1940 v Trstu, ki mu je odprla vrata tudi v druga pomembna italijanska mesta. Trst ga je celoviteje spoznal leta 1944 s pregledno razstavo v Galleria d'arte Al Coro, Milan pa z razstavo v galeriji Il Milione. Pomembno je bilo sodelovanje na Beneškem bienalu v italijanskem paviljonu leta 1948, ko se je postavil ob bok najpomembnejšim ustvarjalcem tega časa in prostora ter tudi leta 1957, ko je razstavil osem lesorezov s kraškimi motivi in prejel prvo mednarodno nagrado Grand prix za risbo in grafiko.

Petdeseta leta so ga izoblikovala in postavila v središče likovnega dogajanja tako v italijanskem, evropskem kot tudi v slovenskem prostoru, ki je bil dotlej bolj zaprt in povsem drugače usmerjen, zato je vanj s svojimi deli vnesel vznemirjenje, nemir in prve javne polemike. V Ljubljani se je prvič predstavil na skupinski razstavi tržaških umetnikov, že njegova prva samostojna razstava v Moderni galeriji leta 1955 pa je odmevala.

Za svoje delo je bil v Sloveniji nagrajen s Prešernovo nagrado za slikarski in grafični opus leta 1974, s častno premijo za umetniški opus in odkupno nagrado posebne komisije na 21. mednarodnem grafičnem bienalu Ljubljana leta 1995 in s posebno nagrado na 23. mednarodnem grafičnem bienalu Ljubljana leta 1999. Leta 1987 je postal dopisni član Slovenske Akademije znanosti in umetnosti, leta 2000 pa mu je bila posthumno podeljena tudi Jakopičeva nagrada. Kot prvi slovenski dobitnik je leta 1977 prejel nagrado Zlati Just v Trstu.