Umetnik Dalibor Bori Zupančič za STA: Umetnost je nadaljevanje igre iz otroštva

Ste eden od umetnikov, ki v času epidemije koronavirusa niste "klonili" oziroma se zaprli v samoizolacijo. V času zaprtja galerij ste vi odprli svojo virtualno 57A galerijo. Med drugim ste obiskovalce povabili, naj narišejo kletko, t.i. glavolovko, in vanjo vnesejo svoj selfi. Kaj ste želeli s to umetniško akcijo sporočiti?

Resnično. Moji 57A Galeriji, ki je namenoma usmerjena v ilegalnost - fizično vsekakor - je pravzaprav stanje samoizolacije osnovna identiteta. Ustanovil sem jo že v času, ko se svetu še sanjalo ni o vsebinskem kontekstu, ki ga zdaj opredeljuje ta skovanka. Tako je razumljivo, da sem jo v času, ko so kulturne institucije sledile vladnemu ukazu in se druga za drugo zapirale, odprl. Fizično, da se razumemo.

Virtualno pa sem pripravil dva projekta. S prvim, Art Animacijo sem preko spletne interakcije ljudem ponudil možnosti za premagovanje tegob samoizolacije s pomočjo ustvarjalnega izražanja. Pri projektu Quarantine COVID-19 Selfie, ki je bil bolj bojevito naperjen proti mnogim razsežnostim različnih pandemij, pa sem zainteresirane povabil, naj z risanjem "glavolovk" na fotografijo svojega obraza ponazorijo občutke ob ujetostih v pasti, ki nam jih življenje - ne zgolj ob obdobjih karanten - vseskozi nastavlja.

Na RTV so vas povabili k projektu Korontanija, v okviru katerega ste z drugimi karikaturisti prispevali karikature na temo epidemije. Kakšen pomen ima po vašem mnenju karikatura v takšnih kriznih časih?

Projekt na portalu MMC je potekal od 13. marca pa do 21. aprila in v tem času so naše karikature zabeležile 380.500 ogledov. Vsi povabljeni avtorji smo ustvarjali brezplačno. Karikatura je že od nekdaj umetnost, ki je najbolj primerna za krizne situacije, ko ostale umetniške dejavnosti pretežno ždijo v kotu. S humorjem, ironijo, in satiro ter predvsem z neobremenjenostjo pogleda na dejansko stanje, ponuja ljudem možnost priložnostnih katarz, ki v tovrstnih življenjskih položajih vlivajo moč za optimizem.

Lani ste svoje delo predstavili na Trienalu sodobne umetnosti U3, ki je reflektiralo stanje konceptualizma. Kot ste dejali ob razstavi, ste predstavili "konceptualno umetnost iz zgodnjih časov ustvarjanja, ki je vsekakor opredeljeno tudi s Celjem". Lahko pojasnite to povezavo?

To so bila sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko sem se podajal na svojo lastno umetniško pot, za katero mi je bilo jasno, da bo sestavljena iz "družabnostih in iz samot". Oboje sem potreboval. Ob vročičnih asfaltnih ulicah sem oboževal tudi zaprašene kolovoze. Takrat sem se intenzivno ukvarjal s procesom uničevanj oziroma destrukcij.

Na Trienalu v Moderni galeriji je bilo to predstavljeno z instalacijo, ki jo sam imenujem Neimenovano. Neuporabno. Nedokončano. Posamezne sekvence, ki prikazujejo "uničevanje", izvirajo iz ogledov fotografskih posnetkov iz druge svetovne vojne, predvsem tistih, ki se neposredno dotikajo Celja - njegovih asfaltnih ulic in podeželskih kolovozov. In seveda grozljivih prizorov, ki so se odvijali tam. Kot nekajletni otrok sem jih odkril v knjigi iz domače knjižnice.

Ste vsestranski ustvarjalec. Ste likovni umetnik, satirik in karikaturist, pa tudi glasbenik in pisec tekstov. Kot rockovska zasedba Bori & The The Young Ones ste posneli nekaj albumov. Poklicno se ukvarjate z art terapijo v psihiatrični bolnišnici Vojnik. Kaj je rdeča nit vsega vašega ustvarjanja?

Pravzaprav je v jedru celotnega mojega ustvarjanja igra. Umetnost je nadaljevanje igre iz otroštva, le da gre pozneje "zares". Nikoli se nisem želel povsem prepustiti stalnemu izražanju skozi eno opcijo, saj to običajno privede v predvidljivo zanesljivost. Vedno znova me pritegnejo skrite in negotove poti. To je tako, kot da nameravaš prehoditi gozd. Najlažje bo po utečenih in označenih smereh. A zame so veliko bolj vznemirljive tiste, ki nimajo oznak. Pa čeprav se lahko kdaj tudi izgubiš.

Prav to se mi je zgodilo pri nastajanju enega izmed komadov z bendom Bori & The Young Ones. Vrsto let smo preigravali mojo avtorsko glasbo in izdali nekaj albumov in številne bootleg skladbe, potem pa je prišel komad Blizu.Daleč... V več kot četrt stoletja dolgem ukvarjanju z art terapijo v okviru psihiatrije pa sem se le redkokdaj izgubil. Če pa sem se že, so me poiskali kar pacienti sami. To je rdeča nit mojega ustvarjanja - "da se izgubljam in da se najdem".

Ste član umetniške četrti Celje. Nekoč ste dejali: "Zame pravijo, da sem lokalna legenda in hkrati tudi, da sem globalni anonimus." Je po vašem mnenju umetnost zunaj Ljubljane a priori razumljena kot lokalna, provincialna?

Umetniška četrt Celje je neformalna skupnost v glavnem tistih ustvarjalcev, ki jim je Mestna Občina Celje dala v najem prostore za ustvarjanje, v starem predelu mesta. Sam živim na obrobju mesta in se delovanja v okviru četrti udeležujem predvsem ob občasnih dogodkih. Takšna je bila lanska 20. obletnica njenega obstoja, ko sem jo "počastil" s Strip Himno in dvema "underground" glasbenima nastopoma.

Seveda sem anonimus in legenda hkrati - to je neizogibnost, ki ji ustvarjalci mojega kalibra ne morejo uiti. Kar pa tiče provincialnosti izven Ljubljane, je dobro vedeti, da je iz Celja ali Ljubljane do New Yorka zanemarljivo majhna razlika v kilometrih. Se pa zgodi, da so si lahko ljudje, ki živijo le par korakov narazen, med seboj oddaljeni za svetlobna leta. Zato se rad vračam na psihiatrijo - tam ni važno kje si, temveč kdo si.

S soprogo, prav tako umetnico Lilo Prap, upravljata z galerijo v Šmarjeti pri Celju, ki sta jo v času epidemije poimenovala Galerija "drive in". Kako je potekal obisk v galeriji v času karantene?

Lila ima v stari stavbi, ki jo imenuje Hlev, delovne prostore, po katerih ima razstavljeno mnogo svojih eksponatov, od ilustracij do knjig in zdaj tudi robotskih "pošastic", ki jih pripravlja za mlado bralsko populacijo. Pred Hlevom je veliko in prostorno dvorišče, na katerega lahko prideš peš, s kolesom ali z avtom. Idealno za "drive in". Zbirka printov ilustracij je bila nameščena na fasado Hleva, obiskovalci so se oglasili kar mimogrede ali pa so prišli namensko, največkrat otroci v spremstvu staršev.

Seveda se da dandanes mnogokaj kompenzirati s klikom na spletno stran. Več kot 2500 ogledov takoj po objavi galerije na strani 57A Galerije ni mačji kašelj. Nisi pa v tem primeru deležen umetniškega pomenka z Lilo Prap, kar je za nadebudne umetnice in umetnike prav gotovo navdihujoče doživetje.