Umetnica Nika Ham za STA: Ne objavljam na družabnih omrežjih v zameno za lajke

Leta 1991 rojena Nika Ham je magistrirala iz slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, v šolskem letu 2013/2014 pa se je študijsko izpopolnjevala na umetniški šoli v Winchestru. Že med študijem je sodelovala na več skupinskih in samostojnih razstavah.

Zaključili ste študij slikarstva, nato se se posvetili videu in performansu. Zakaj?

Razlogov je več. Zagotovo se lažje izražam skozi nove medije, saj so možnosti neskončne. Sami performansi so dokumentirani oz. posneti in posnetke lahko nadalje obdelujem, da dobim željen rezultat. Nadzorne posnetke sicer puščam čim bolj originalne, ker mi je všeč estetika, kako jih sestavim in zgradim v "zgodbo", pa je stvar post produkcije.

Še en razlog, zakaj sem šla k videu in performansu, je finančni. Slikarstvo namreč zahteva atelje in prostor za shranjevanje, kar si študenti težko privoščijo. Digitalna umetnost pa se hrani na zunanjih diskih, ki jih brez problema zložim v predal.

Študijsko ste se izpopolnjevali na umetniški šoli v Winchestru. Kaj vam je dala tujina?

V prvi vrsti mi je nudila možnost eksperimentiranja z različnimi tehnologijami, ki niso bile na voljo na ljubljanski akademiji. V Veliki Britaniji sem tudi prvič performirala skupaj s prijatelji. Bolj sem se začela ukvarjati sama s sabo in tako pridobila dovolj samozavesti, da se mi ni treba več skrivati za platnom, premazanim z akrilno barvo.

Slikarstva sicer ne bom nikoli v celoti opustila, ampak zaenkrat nimam dobre ideje, kaj želim naslikati. V tujini sem tudi videla preko "slovenskega mehurčka sodobne umetnosti" in začela gledati bolj na široko.

V Moderni galeriji delate različne stvari. Lahko poveste več o tem in tudi o tem, kako ste začeli s sodelovanjem?

V Moderni galeriji sem začela tako kot večina študentov umetnosti, kot čuvajka. Kmalu je vodstvo opazilo mojo "zagretost" in me vključilo v več aktivnosti ter mi zaupalo več odgovornosti. Moj obseg dela zajema receptorsko delo, tehnično delo, pomoč pri postavitvah razstav, video, grafično oblikovanje, delavnice, delo v pisarni. Po domače: deklica za vse. Tako razgibano delo mi zelo ustreza, ogromno se tudi naučim. Poleg tega sem v krogu ljudi, ki dihajo umetnost in vedno na tekočem z aktualnimi razstavami doma in v tujini. Dokler ne bom imela možnosti živeti samo od svoje umetnosti, je to idealno delo zame.

Pri svojem ustvarjanju uporabljate posnetke nadzornih kamer, ki jih nato montirate v videokolaže. Zakaj nadzorne kamere, kaj nam razkriva njihov pogled?

Slika nadzornih kamer me je pritegnila. Pogled od zgoraj, ekstremno široki objektivi, ki deformirajo prostor, bedna resolucija, pogosti glitchi - precej retro. Posnetki nadzornih kamer so mi zanimivi, ker so to "zasebni" pogledi institucije, da zagotavlja varnost. So nekako prepovedani - javnosti niso nikoli na očeh. Kamere so tako inkorporirane v naš vsakdan, da jih pogosto ne opazimo več. Ko pa nastopam pred kamerami, nastopam ZA njih - oziroma za opazovalca. Je tudi nujen tehnični rekvizit pri mojih performansih - brez dokumentacije bi pač plesala po dvoranah, ko ni nikogar notri.

Ko gledalec vidi posnetke iz nadzornega sistema muzeja, vidi tudi razstavne dvorane v drugačni luči kot sicer. Če pa dodaš še hiperaktivno blondinko, ki dela vse, kar navadno ne spada v ta prostor, institucija ni več tako zastrašujoča in resna.

Performanse ste začeli v ljubljanski Moderni galeriji...

Performanse sem začela v Moderni galeriji, ker sem imela dostop do sistema in sem lahko z njim operirala sama. Ko pa performiram v tujih institucijah - dunajskem muzeju Albertina, muzeju v Salzburgu ali v berlinskem muzeju Urban Nation -, je protokol drugačen in moram se prilagajati njihovim pravilom ter urniku. Ko se vse dogovorimo, mi pustijo dokaj proste roke, tako da razen tega, da je takrat v prostoru z mano še čuvaj, ni pretirane razlike.

Poleg nadzornega sistema v umetniških institucijah me zelo zanima tudi nadzor na javnih površinah - kot sem že počela v Berlinu na postajah podzemne železnice. Sicer pa je v sodobnem času veliko novih načinov nadzorovanja, tako da mi novih idej ne bo zmanjkalo.

Kot performativni objekt izražanja pogosto uporabite kar sebe. Zakaj?

Rada se gledam ... verjetno se vsi. V ogledalih, izložbah, na vodni gladini seveda ... opazim tudi svojo senco. Rada se fotografiram in včasih še kaj posnamem. Ne delam pa selfijev in ne objavljam na družabnih omrežjih v zameno za lajke. Gledam se, da bi videla vse variante sebe - če je to sploh možno. Poleg tega sem oseba, ki je sama sebi vedno na voljo in se ne rabim pretirano organizirati za termin performiranja.

Že med študijem ste sodelovali v raznih projektih. Kako pomembno je, da je ustvarjalec stalno vpet v svoje okolje?

Zdi se mi nujno - tako za prepoznavnost kot tudi zaradi izkušenj in poznanstev, ki jih pridobiš. Treba se je zavedati, kaj se dogaja na lokalni umetniški sceni in biti viden, sicer ustvarjaš le zase. Umetnik tudi ni več samo njegovo delo, vedno predstavlja še sebe in se mora znati vključiti v sceno. Tega te ne naučijo v šoli.

Kaj želite predvsem sporočati z vašimi deli?

S performansi, ki so se začeli v Moderni galeriji, sem dokazala, da umetniki lahko ustvarjajo tudi na delovnem mestu. Kar se tiče dojemanja mojih performansov oz. videov, želim, da ljudi pritegnejo, da se zabavajo ob gledanju, in se sprašujejo kako, je sploh možno, da izvajam takšne akcije v prostoru, kjer smo vajeni šepetanja in hoje po prstih.

S performansi v instituciji želim tudi pokazati drugačen prostor, ki ni tako resen in dopušča igrivost. Je torej bolj vabljiv in zabaven. Želim tudi, da se mladi umetniki opogumijo in da poskušajo hoditi po robu dovoljenega, saj tveganja pogosto prinašajo kakovostne rezultate in tudi bolj zanimivo zgodbo.

Ste tudi vodja grafičnega oddelka za filmski festival LET'S CEE na Dunaju. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Na filmski festival LET'S CEE sem leta 2016 prišla v sklopu izmenjave Erasmus kot grafična oblikovalka. Po dveh, treh tednih so opazili moje delovne navade, tako da sem takoj prišla na položaj umetniške vodje in od takrat sodelujemo. Z njimi delam v sklopu filmskega festivala, pa tudi pri drugih EU projektih, ki jih vodi direktorica.

In za konec še, kaj vam pomeni nagrada skupine OHO?

Že nominacija mi je pomenila ogromno, zmaga pa je nekaj neverjetnega. Zame je to potrditev, da so moji projekti dovolj zanimivi stroki in upam da tudi publiki. Nagrada mi je dala samozavest in motivacijo, da delam in tudi tvegam še več. Sebe še nisem do konca raziskala. Kot tudi ne vseh možnih načinov nadzorovanja in samoopazovanja, tako da mi dela še kmalu ne bo zmanjkalo.