misliMineva 180 let od smrti vražjega violinista Niccola Paganinija
Genova, 27. maja - Pred 180 leti je na današnji dan umrl italijanski violinist, dirigent in skladatelj Niccolo Paganini, ki velja za enega največjih violinskih virtuozov v zgodovini glasbe. Prijelo se ga je več vzdevkov: violinski čarodej, bog violine oz. vražji violinist, kot ga je imenoval Robert Schumann, ali vampir z violino, kot mu je pravil Heinrich Heine.
Niccolo Paganini se je rodil leta 1782 kot sin pristaniškega delavca, ki je oboževal glasbo. Pri petih letih se je začel učiti igranja mandoline, pri sedmih violine, prvi javni nastop je imel pri 11. letih. Po mladostniškem iskanju in težavah z različnimi zasvojenostmi je svojo slovito in bleščečo kariero začel okoli leta 1810.
Umetnika se je hitro oprijel vzdevek vražji violinist, saj je postavil nove mejnike violinske igre, kot je zapisal nemški romantični skladatelj Robert Schumann. Nikomur pred njim ni uspelo tehnike lokovanja in prstne tehnike tako razviti, da bi bilo mogoče na tem strunskem glasbilu izvajati bleščeče priredbe opernih odlomkov ali pa najzahtevnejše pasaže in druge tehnične "vragolije". Temu vzdevku je botrovala tudi njegova zunanja podoba, saj je na koncerte prihajal oblečen povsem v črno.
Na turnejah po vsej Evropi je navdušeno občinstvo oboževalo skrivnostnega umetnika, glasbeni kolegi pa so spraševali, kako je virtuoz iz violine izvabljal tako čudežne zvoke. Paganini je bil brez dvoma prvi, ki je svojo osupljivo tehniko igranja namenil natanko določenemu cilju: občinstvo je želel "začarati" in to mu je tudi uspevalo.
Kljub želji po ugajanju pa se Paganini ni zadovoljil le s tehnično brezhibno igro. O tem so pisali nekateri skladateljevi sodobniki, med njimi Franz Schubert, ki je leta 1828 ob violinistovem nastopu na Dunaju zaslutil, da je v "Paganinijevem Adagiu slišal peti angela", je ob izidu zgoščenke Niccolo Paganini: 24 capricci, op.1 - Žiga Brank (violina), ki jo je izdala ZKP, zapisala muzikologinja Monika Kartin.
Prav capricci, ki so nastajali med letoma 1802 in 1817, oziroma etude, v katerih je umetnik obravnaval tehnična vprašanja, veljajo za eno skladateljevih temeljnih del. Po Schumannovih besedah so capricci brez dvoma tehnično izvedbeno najtežja literatura, napisana za violino. Še dandanes pomenijo preizkusni kamen za vse poklicne violiniste.