Jernej Juren za STA: Vodilo je iskanje čarovnije v presledkih med besedami

Jurnov kratkoprozni prvenec je razdeljen na dva dela. Že omenjeni Ekoton knjigo uvaja in vsebuje šest povezanih zgodb, ki se po Jurnovih besedah "večinoma dogajajo na neki Metelkovi, ki je skoraj, a ne povsem podobna ljubljanski". Če zgodbe iz prvega dela bereš zaporedoma, "lahko dajo občutek mini romana".

Ekoton je sicer termin iz ekologije, ki označuje območje na meji med dvema ali več različnimi ekosistemi, denimo obalni pas med morjem in kopnim ali mejo med gozdom in travnikom. Prav v ekotonih naj bi bilo tudi največ življenja. Termin je Juren prenesel na dogajanje na Metelkovi, kjer že skoraj 30 let domuje alternativna kultura.

Kot je zapisal za STA, je bila zanj Metelkova v zgodnjih tridesetih, nekje med letoma 2012 in 2014, prostor, ki mu je ogromno dal: "Po šivih je pokala od zanimive glasbe, od zanimivih pogovorov, od zanimivih ljudi. Tam se je plesalo praktično od srede do sobote, in vedno, ko si iskal malo življenja, si ga lahko tam našel. Po vseh tistih plastičnih in izumetničenih nočnih klubih, na katere sem bil obsojen v mladosti, in v katerih je bilo nemogoče uživati, se mi je Meta zdela kot raj na zemlji. Ekoton je tudi ljubezensko pismo njej."

Ekoton v knjigi bi lahko razumeli tudi v smislu prehoda med enim in drugim življenjskim obdobjem. Zanimivo opazko v eni od zgodb poda protagonist, ko razmišlja, kje tiči razlog, da je ravno v ekotonih največ življenja. Zato, ker je v njih tudi največ smrti, ugotovi. To pa so lahko pravzaprav tudi t.i. male smrti, denimo slovo od mladosti, prekinitev prijateljstva ali konec ljubezni.

Drugi del knjige je Juren naslovil Drugi grehi mladosti. "Te zgodbe sem pisal zadnjih deset let in se z njimi učil pisati. Čeprav so mestoma nekoliko štoraste, še vedno vsebujejo ogromno mene. Naslov sem ukradel Josefu Škvoreckemu, katerega prva pesniška zbirka se je imenovala Dekle iz Chicaga in drugi grehi mladosti," je zapisal.

Na vprašanje, do katerega leta ali življenjskega obdobja lahko po njegovo po mladostniško grešimo, je Juren odgovoril: To je eno od vprašanj, ki mi pogosto begajo možgane. Mogoče sploh nima odgovora. Nekoč sem imel v uličnem swing bendu Počeni Škafi 35-letnika, ki se je obnašal, kot da jih ima 19, in 19-letnika, ki se je obnašal, kot da jih ima 35. Mislil bi si, da se bosta razumela, ampak se nista. Niti se mi noben od njiju ni zdel mlad. Iskreno ne vem, če je mladost tako svetla vrednota, da bi bila lahko človeku svetilnik, a mene privlači. Zdi pa se mi, da si lahko drugače mlad pri 19-ih kot pri 35-ih. Po mojem si mlad, dokler rasteš. Dokler si dovoliš grešiti in delati napake."

Juren je tudi avtor Literaturine serije Spodobi se in zameri se, na katero je izjemno ponosen: "Čeprav gre za preprosto ljubezensko limonado, se za njo skriva ambiciozen literarni projekt, v katerega sem ogromno vložil. Zelo si želim, da njegove literarne vrednosti ne zmanjšuje dejstvo, da obstaja samo na spletu. Zdaj, ko je dokončana prva sezona, je to roman. Ali je dober ali slab roman, se mora verjetno odločiti vsak bralec posebej."

Juren ob tem meni, da roman ni zgolj fizična knjiga. Roman so po njegovem "besede, ki po neki čarovniji vezi v presledkih med njimi ustvarijo nov svet z živimi junaki in resničnimi dilemami". Zaveda se, da je svet literature tudi precej konservativen, da ima rad debele knjige s platnicami, na katerih so napisana imena slovečih avtorjev. "A mene to bolj spominja na notranje oblikovanje kot na pripovedovanje zgodb," je pojasnil.

In kakšni so njegovi načrti za prihodnost? Še naprej si želi iskati čarovnijo v presledkih med besedami, v glasbi, v stripu, v romanih in v pogovorih ob pivu. "Hecna stvar je ta čarovnija. Vedno, ko jo najdeš, se ti že nekako izmuzne," je sklenil.