V Narodni galeriji v pripravah na razstavo odstirajo skrivnosti o Fortunatu Bergantu

Bergantova razstava bi sicer po prvotnih napovedih morala biti osrednja razstava letošnjega leta v Narodni galeriji, a so jo zaradi vladnih ukrepov za zaustavitev širjenja novega koronavirusa premaknili na začetek leta 2021. V letu, ko bi minilo 300 let od umetnikovega rojstva, bo združila približno 40 del Berganta ter njegovih sopotnikov in umetnikov naslednje generacije.

Ptičar in Prestar ter nova atribucije

Kot je za STA povedala avtorica razstave Katra Meke, se je od razstave leta 1951, ki jo je pripravila umetnostna zgodovinarka in dolgoletna direktorica Narodne galerije Anica Cevc, seveda zvrstilo nekaj novih odkritij in prišlo do nekaterih novih atribucij. Predvsem pa sta se leta 2016 našli dolgo izgubljeni sliki Ptičar in Prestar, ki sta od druge svetovne vojne veljali za pogrešani in sta po prizadevanjih Ferdinanda Šerbelja danes del stalne zbirke Narodne galerije.

Kot zanimivost je izpostavila, da se dogovarjajo za izposojo dveh Bergantovih risb, gre za moška akta, iz rimske Accademie di San Luca, kjer je Bergant štiri leta obiskoval tamkajšnjo Scuolo del nudo - tečaj risanja po živem modelu. Nanju je sicer že leta 1970 opozorila umetnostna zgodovinarka Ksenija Rozman, a ju slovenska javnost še ni imela priložnosti videti v živo.

V Mekinjah pri Kamniku leta 1721 rojeni Bergant je po besedah Katra Meke enigmatična osebnost. Ni znano, pri kom se je šolal, najverjetneje pa sta nanj vplivala slikarja Franc Jelovšek in Valentin Metzinger. Oba sta sodelovala z Bergantovim očetom, izdelovalcem skrinj in rezbarjem, ki je tudi postavljal lesene oltarje. Tako je lahko že od malega videl njuna dela, ni pa nobenega dokaza, da bi nekaj časa preživel v delavnici enega ali drugega slikarja. Zdi se tudi, da Bergant ni imel svoje delavnice, saj ni nobenega znanega neposrednega naslednika, ki bi jo nadaljeval. Kot osebnost pa je bil samotar. Ni se poročil in ni imel otrok, tudi ni nikoli zabeležen denimo kot priča pri poroki ali krstu, kar kaže, da je bil njegov socialni krog zelo omejen.

Na razstavi večinoma slike iz Slovenije, pa tudi iz Avstrije in Madžarske

V razstavo bodo vključene tako slike iz fonda Narodne galerije, kot slike iz cerkva in samostanov po vsej Sloveniji. Eno sliko si bodo izposodili iz Dobrle vasi na avstrijskem Koroškem, eno iz Muzeja lepih umetnosti v Budimpešti. Slednja bo po besedah Katre Meke prvič predstavljena kot Bergantovo delo. Portret ljubljanskega trgovca, njegova identiteta ostaja neznana, je sicer najnovejše odkritje umetnostnega zgodovinarja in profesorja na oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Mateja Klemenčiča.

Kakšna Bergantova slika se sicer po besedah vodje restavratorskih del za razstavo Simone Škorja zagotovo skriva tudi v Italiji, poleg tega je umetnik nekaj let ustvarjal še v hrvaški Liki, kjer je ohranjenih nekaj njegovih slik. S Hrvaške si po njenih besedah ob tej priložnosti sicer ne bodo izposodili nobene slike, bo pa to obdobje predstavljeno s sliko Škapulirska Marija iz Sinca, ki jo je Narodna galerija odkupila že pred desetletji.

Motivno je po besedah Katre Meke Bergantov opus mogoče razdeliti v dva dela: nabožne slike ter portrete plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov, tu pa sta še dva enigmatična žanrska primera - Ptičar in Prestar. Bergant je bil, kot je poudarila, vodilni portretist tistega časa in v portretih je tudi najbolj viden njegov rimski trening. V Rimu so nanj napravila vtis tudi dela Pompea Batonija, vodilnega rimskega portretista tistega časa, in Antona Raphaela Mengsa.

Izbor del se je moral, kot je povedala Simona Škorja, nekoliko prilagoditi stanju slik na terenu. Večina Bergantovih slik - čez 100 znanih - je bila sicer leta 1951 restavrirana, zanje pa so bile zanimive predvsem tiste redke, ki so bile restavrirane relativno malo ali skoraj nič, saj so lahko na njih preiskovali slikarsko tehnologijo umetnika. Kot zanimivost je izpostavila, da se je ohranilo nekaj originalnih podokvirjev, kar je redko za obdobje baroka. Na dveh slikah pa je ohranjeno tudi originalno napenjanje slike na podokvirih, ki jih je Bergant izdelal sam. Kot Bergantovo posebnost je izpostavila, da je skoraj dosledno uporabljal imprimaturo - obarvano plast, preden je začel slikati motiv, z njo pa je dosegel boljši optični učinek z razmeroma skromno barvno paleto.

Poudarek tudi na konservatorsko-restavratorskem vidiku

Pomemben segment razstave bo posvečen konservatorsko-restavratorskemu vidiku. Kot je poudarila Simona Škorja, so imeli ob pripravah na razstavo priložnost nekatere slike raziskati podrobneje, pri čemer so sodelovali z različnimi institucijami in tako dobili vpogled v izdelavo slike na Kranjskem v sredini 18. stoletja. Sicer je zaradi majhnega vzorca težko posploševati, vendar je jasno, da je Bergant uporabil slikarske materiale na svoj način.

Rezultati preiskav so med drugim razvozlali skrivnost portreta Jožefa Antona Codellija, ovala iz zbirke Narodne galerije. Do preiskav je obstajal sum, da sta bila na ozadju s preslikavo dodana zavesa in grb - tako podobo barona, postavljenega v interjer je poznala javnost. A rentgenski posnetek je potrdil, da je bilo ozadje preslikano. "Modno" preslikavo iz 19. stoletja so dokumentirali, nato pa odstranili. Na razstavi bo baron Codelli obiskovalca ponovno pozdravil postavljen v pokrajino, sloneč na skali, kot ga je zasnoval Bergant. Manjše preslikave je sicer po njenih besedah najti tudi na drugih slikah, večinoma na mestih, kjer so z njimi prekrili poškodbe.

V restavratorskem delu bo izpostavljena tudi slika Marija Tolažnica žalostnih iz Muzeja krščanstva v Stični, kjer je rentgenski posnetek pokazal, da Marija v originalu doji Jezusa in da je bila Marijina dojka preslikana. Ali je to na zahtevo naročnika preslikal že Bergant, ali se je to zgodilo pozneje, prepuščajo v odkrivanje prihodnjim generacijam.

Ob pripravah na razstavo so po besedah Simone Škorja z lic in hrbtov slik odstranili površinsko umazanijo ter glede na stanje slike po potrebi utrdili tkane nosilce in slikovne plasti. Potemnele lake in stare retuše so, če so bile zelo moteče, nadomestili z novimi. Če je manjkal del slikovnih plasti, so sliko pokitali in retuširali, tako da dodano ločimo od originala. Pri Ptičarju in Prestarju pa so si prizadevali ohraniti čim več originalnih prvin, od podokvirja in napenjanja platna do barvne plasti in laka, skupaj s preteklimi restavratorskimi posegi. Nuja lokalne obravnave poškodb je prinesla razvoj novih tehnoloških rešitev, je dodala.

Rihard Jakopič: "Saj to je pa vendarle naš človek"

Bergant se je v zavesti slovenske javnosti po besedah Katre Meke prvič pojavil ob Zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva leta 1922. Kot najbolj slovenskega med baročnimi slikarji pa ga je tedaj prepoznal Rihard Jakopič, ena ključnih osebnosti pri graditvi slovenske umetnostne identitete, ki je ob njegovi sliki Zamaknjenje sv. Frančiška Asiškega iz Nazarij, ki bo prav tako vključena v razstavo, rekel, "saj to je pa vendarle naš človek".

Kot je poudarila, se Bergantove svetniške podobe od podob drugih slikarjev tistega časa razlikujejo v tem, da so bili Bergantovi svetniki popolnoma neidealizirani ljudje, ki bi jih bilo tedaj mogoče srečati v cerkvi, v mestu na ulici, na podeželju. Z vsemi čustvi, s katerimi se je vernik lahko poistovetil. In ravno ta ljudskost je prepričala Jakopiča in impresioniste, da gre za eno prvih manifestacij slovenskega slikarstva.