Z Medeno deželo začetek 22. Festivala dokumentarnega filma

V Cankarjevem domu (CD) so bili marca ob izbruhu epidemije novega koronavirusa primorani FDF odpovedati, nov termin pa so mu našli v začetku junija. "Dokumentarci bodo med prvimi znova osvetlili filmska platna, morda bo to celo prvi filmski festival v pokoronskem času oziroma v obdobju, ko se življenje poskuša vrniti v normalnejše tirnice, zagotovo pa bo to dogodek, ki bo film vrnil v svoje naravno okolje," je festivalsko občinstvo ob naznanitvi novega datuma nagovoril vodja filmskega programa CD Simon Popek.

Popek je dodal, da bo junijska izdaja t.i. "festival distance", saj bodo odsotni druženje, strokovna srečanja in izmenjava mnenj po projekcijah. Nekatere stvari pa bodo organizatorji kljub temu skušali ohraniti, med njimi nagrade.

V tekmovalnem programu bo prikazanih pet filmov na temo človekovih pravic - Delo v tujini režiserke Yoon Sung-a, Kolektiv režiserja Alexandra Nanauja, Odvetnica, ki jo podpisujeta Rachel Leah Jones in Philippe Bellaiche, Za Samo v režiji Waad Al Kateab in Edwarda Wattsa in Vzorno vedenje, ki ga podpisujeta Audrius Mickevičius in Nerijus Milerius. Zmagovalni film po izboru tričlanske mednarodne žirije bo prejel nagrado Amnesty International Slovenije, izbira nagrajenca pa bo naznanjena virtualno. "Kar bo majhen, a pomemben prispevek k normalizaciji vsakdana," je presodil Popek.

Ob tekmovalnih bo festival, kot je bilo predvideno že ob marčevski izdaji, ponudil še 11 celovečercev v treh sklopih. Med intimni in globalni portreti je tudi otvoritveni film letošnje izdaje, dvojni makedonski oskarjevski nominiranec Medena dežela v režiji Tamare Kotevske in Ljubomirja Stefanova. Avtorja sta s kamero tri leta spremljala ostarelo, nikoli poročeno Hatidze in njeno napol slepo 85-letno mater Nazife, ki se preživljata s čebelarstvom na odročnih delih in v nekonvencionalni maniri. Film gledalca popelje nazaj v čas, ko je človek še znal prisluhniti in sobivati z naravo, in opozarja, da pravil v tem sožitju ne gre kršiti.

Intimni in globalni portreti vključujejo tudi najboljši dokumentarec lanskega Festivala slovenskega filma Hči camorre v režiji Siniše Gačiča. V filmu, katerega scenarij podpisuje Anka Pirš, nekdanja camorristična morilka Cristina Pinto po 24-letni zaporni kazni sooča z izzivi vsakdanjega življenja. Kmalu po prihodu iz zapora namreč njen 20 let starejši partner Raffaele zboli za rakom, Cristina pa poišče zatočišče pri hčeri Eleni, s katero skušata zapolniti 20-letno vrzel v njunem odnosu.

Kot najbolj duhovitega na letošnjem programu je Popek na marčevski predstavitvi FDF označil kanadski dokumentarec Teorija o kretenih v režiji Johna Walkerja, ki spregovori tudi o ohranjanju "kulture kretenov", na sporedu pa bosta še litvijsko-nizozemski film Državniški pogreb Sergeja Loznice, ki je nastal iz arhivskega gradiva ob Stalinovi smrti marca 1953, ter portret enega najvidnejših sovjetskih cineastov Andreja Tarkovskega skozi oči sina Andreja A. Tarkovskega.

Retrospektiva bo ob 30. obletnici padca Berlinskega zidu posvečena vzhodnonemškemu dokumentarcu od konca 2. svetovne vojne do leta 1990. Popek je nabor večinoma kratko- in srednjemetražnih dokumentarcev razvrstil v osem tematskih sklopov, ki segajo od povojne obnove, propagandnih filmov z vzhodne strani do 80. let, ko so se v Vzhodni Nemčiji začele dogajati spremembe.

Organizatorji bodo festival izvedli ob upoštevanju vseh navodil in higienskih priporočil NIJZ za obisk kinematografov in gledališč.