Sebastijan Pregelj za STA: V sobo našega otroštva se vsi radi vračamo

Glede na to, da ste rojeni leta 1970 in da v romanu spremljamo odraščanje Jana vse do fakultete, ki ga med drugim zaznamujejo razpad Jugoslavije, vojna, ki mu je sledila in pa tranzicijsko obdobje, bi rekla, da je v romanu veliko avtobiografskega. Na kateri točki ste se odločili, da v knjigi popišete obdobje vašega odraščanja?

Že pred 15 leti sem začel razmišljati o tem romanu. Sprožilec je bila misel na to, kateri trenutek v našem odraščanju je tisti, ko se svet, ki smo ga dotlej poznali, postavi na glavo. Mi smo odraščali v času socializma, ko se mi zdi, da so bila delovna mesta bolj varna, otroštva pa malo bolj brezskrbna. Mulci smo se okrog podili, važno je bilo, da si bil do kosila doma, nikogar pravzaprav ni skrbelo, kaj delaš in kje si. Zanimivo pri odraščanju naše generacije je bilo tudi, da smo ob koncu našega mladostniškega obdobja istočasno izgubili staro domovino in dobili novo. Z njo pa tudi drugačno družbeno ureditev.

Verjetno so bila naša pričakovanja in želje predvsem, da bi v novi domovini imeli tisto, kar smo poprej videli v Avstriji in Italiji. Večina pa nas ni vedela, kaj za vsem tem stoji. Mulcem se nam je zdelo fino, da imamo kavbojke in plošče. Potem pa je prišel preobrat in ljudje so ostali prepuščeni sami sebi bistveno bolj kot poprej, hkrati pa je prišla neka svoboda, ki so jo ljudje zelo različno interpretirali in določeni tudi izkoristili. Eni so tako postali tranzicijski zmagovalci, bistveno več pa je bilo tranzicijskih poražencev.

Ob razpadu Jugoslavije pa se je na Balkanu vse razplamtelo. Če malo karikiram. V enem trenutku so bili mladi še vsi skupaj na maturantskem plesu, naslednje jutro pa so se iz jarkov gledali preko puškinih cevi. In to se mi je zdel moment, iz katerega bi lahko nastal dober roman. A si nisem mislil, da ga bom jaz napisal. Moralo je miniti teh 15 let, da je nastala neka časovna distanca do tematik.

Zdi se mi, da je včasih čutiti kot da vojna na Balkanu ni bila naša vojna. Je pa odlično, da ste ji namenili mesto v romanu in razprli drugačen pogled na čase pred in ob osamosvajanju Slovenije, ko je bilo vse v zraku.

Med pisanjem sem se dejansko trudil, da sem pisal o tistih časih. Ko je protagonist Jan denimo v vojski, o oficirjih JNA nisem pisal kot o kasnejših vojnih zločincih na območju nekdanje Jugoslavije, ampak kot o pripadnikih oboroženih sil nekdanje skupne države, ki so imeli tedaj neko pomembno vlogo. Nekoliko smo pozabili na te čase. Avtobusi so bili zjutraj polni oficirjev, ob izhodih iz vojašnic so bila mesta polna vojakov.

Pa tudi ta razhajanja med Zahodom in Vzhodom. Nekaj časa so se ljudje resnično spraševali, ali bo ponovno prišlo do konflikta svetovnih razsežnosti, pa se na srečo to ni zgodilo. Se je pa zgodil razpad Jugoslavije, ki se je sprevrgel v vojno. Do razpada je prišlo na način, ki ga vsi obžalujemo. To, da je šla ta država narazen, pa je po drugi strani čisto v redu, če smo na neki točki ugotovili, da nismo za skupaj. Sploh, če se spomnimo vzpona Slobodana Miloševića. Kakšna država pa bi sploh nastala? Vse skupaj namreč ni šlo v smer konfederacije, šlo je v smer neke diktature.

Otroštvo v knjigi simbolizira Elvisova soba, se pravi otroška soba, v katero se vračamo...

Tako. Vračamo se v to sobo. A menim, da so tisto, kar dejansko pogrešamo, ljudje in odnosi, ki smo jih imeli v otroštvu in mladosti, ne pa družbena ureditev in pa vseprisotni policisti v sivih uniformah.

Kaj pa bi rekli o sobivanju različnih kultur v času Jugoslavije, o tem znanem bratstvu in enotnosti. Danes se mi zdi, da smo bolj bratski z ljudmi iz drugih dežel kot pa s tistimi iz nekdanje skupne države. Kot da bi pozabljali, da smo bili nekoč tudi mi Jugoslovani.

Moj pogled na to je, da so bili tudi v času Jugoslavije že prisotni problemi, a so bili pometeni pod preprogo. Nasprotja med Srbi in Hrvati in pa Bošnjaki, ki so kasneje najbolj eskalirala, so po moje ves čas nekje tlela.

Vezno tkivo, ki nas je povezovalo bolj kot vsi partijski kongresi, pa sta bila pop kultura in šport. Ko je Daniel pel Džuli na Evroviziji, smo vsi navijali zanj. Jaz sem bil tedaj metalec, ampak sem imel na kaseti tudi Džuli. In ko je kjerkoli nastopila jugoslovanska reprezentanca, smo prav tako vsi navijali zanjo. Na drugi strani pa je bila politika, za katero se mi zdi, da je bila bolj deklarativna. Tale bratstvo in enotnost sta bila zelo super in fina, če pa ti nista bila po godu, si pa končal v zaporu. In je bil problem rešen. Dejansko se pa se s temi zadevami ni razčistilo.

Zgodbo romana peljete tako, da je osrediščena na Janovo odraščanje, a vendar se v knjigi dotaknete številnih zgodovinsko prelomnih dogodkov, ob čemer se izogibate kakršnimkoli sodbam in moraliziranju...

V romanu nisem želel podajati nikakršnih ocen. Mi smo te stvari doživeli, vsak ima neko svoje mnenje, vsak je zase na svoji strani. Večkrat rečem, da je po 30 ali 40 letih, ki so minila, lahko biti pameten. In tega si nisem želel.

V romanu Janu tujec podari kovanec. Za srečo. Bi lahko rekli, da je bila za Slovenijo ob osamosvojitvi, ko se je izognila vojni, in nenazadnje za Jana, pomenljiva tudi ta "sreča".

Življenje je skupek naključij in resnično je včasih marsikaj odvisno od tega, koliko sreče imaš oziroma nimaš. Tudi v romanu, ko se dotikam usod posameznikov. Nekateri se v prelomnih trenutkih znajdejo na pravi strani, čeprav za to sami niso nič naredili, drugi pa se znajdejo na napačni strani, pa tudi niso naredili nič slabega. Do tega trenutka te pripelje nek zgodovinski tok. Vsak od nas je v neki svoji zgodbi v trenutku, ko se mu zgodijo spremembe. Pričakovano ali nepričakovano. In to sem tudi upošteval pri predzgodbah oseb v romanu.

Ste prvi prejemnik Cankarjeve nagrade, posvečene duhu velikega slovenskega pisatelja. Kako vi gledate nanj?

Mislim, da je Cankar veliko povedal o duši naroda. Ko sem bil mulec in sem moral brati Cankarja, sem bil blazno jezen. Razmišljal sem, zakaj piše tako grdo o nas Slovencih in kako to, da nas je videl takšne. Ko ga bereš kot odrasel, pa vidiš, kako prav je imel. Po več kot stoletju od nastanka njegovih del smo še vedno takšni. Kot zgodovinar vedno znova govorim, da smo resnično slabi učenci zgodovine. Škoda.

V nedeljo ste ob prejemu prve Cankarjeve nagrade za roman V Elvisovi sobi dejali, da je treba v razburljivih časih držati skupaj, da potem morda tudi kaj uspe. Zdi se mi, da smo ta hip v takem razburljivem času...

Zdi se mi, da aktualne razdiralne politike res ničemur ne koristijo. Grozno je, da naša življenja usmerjajo neki parcialni interesi, ker se mi zdi, da so svet, Evropa in Slovenija v njej resnično na nekih prelomnih točkah, ki sicer niso tako drastične, kot je bila vojna na Balkanu, a vendarle. To, kar se bo dogajalo sedaj, bo dolgoročno vplivalo na naša življenja.

Se mi pa zdi, da smo v zgodovini in preteklosti Slovenci, kljub zelo različnim pogledom na stvari, znali stopiti skupaj v usodnih trenutkih. In zdi se mi, da je zdaj ta čas, ko bi resnično morali razmisliti o tem, kaj je naše skupno dobro, in resnično vsi začeti delovati v tej smeri. Boljši smo od ravni, na katero se spuščamo.

Ko smo oblikovali svojo državo, smo vedeli, da želimo biti del neke evropske družine. In nam je uspelo. Zdaj pa je ponovno čas, da se vprašamo, kje smo in kaj želimo in da nenazadnje tudi mi, odrasli, začnemo razmišljati o tem, v kakšen svet naj odrastejo naši otroci. Bo to svet, v katerem bomo vsi skregani, v katerem bomo zaklepali vrata in spuščali rolete, da ja nihče ne bi vdrl v naš košček raja, ali je treba na zadeve gledati širše in ustvariti neko večjo zgodbo.

Tudi za Slovenijo kot majhno državo se mi zdi, da bi bila lahko neka vzorčna država dobrega. Kot smo dali pitno vodo v ustavo, bi lahko poskrbeli tudi za to, da se vodni viri ne prodajo. Menim, da bi lahko bili okrog zelenih politik med vodilnimi, saj imamo potencial. Ne pa razprodajati vsega povprek tujcem. Je pa morda res treba včasih pri določenih odločitvah nekoliko obstati. Ne samo zgolj drveti v to svetlo prihodnost, saj lahko ob vsem drvenju na koncu zgrešimo cilj. Zadeve je treba dobro premisliti in se morda na koncu odločiti za neko stvar, ki jo bomo lahko realizirali počasneje, a bo na dolgi rok za nas boljša.