V Galeriji Fotografija razstava Prešernovega nagrajenca Stojana Kerblerja

Kerbler, rojen leta 1938 na Ptujski Gori, je prve fotografije ustvaril leta 1953 v temnici Foto-kino amaterskega društva Ptuj. Leta 1960 je prvič razstavljal v Beogradu, nato pa vse več v raznih mestih po Jugoslaviji in tujini ter bil deležen svojih prvih nagrad. Po diplomi na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani se je zaposlil v Tovarni glinice in aluminija v Kidričevem, kjer je za potrebe tovarniškega glasila fotografiral dogodke in delavce v tovarni.

Leta 1967 se je preselil na Ptuj, kjer si je uredil svojo temnico, ki jo uporablja še danes. Že pred tem je postal član mariborskega fotokluba in kot eden najbolj ustvarjalno izstopajočih članov kluba v začetku 70. let z inovativnim pristopom povzročil preobrat v takratni jugoslovanski in slovenski fotografiji.

Leta 1969 je bil prvič razglašen za najboljšega razstavljavca v Sloveniji in nato še v Jugoslaviji - prestižni naslov je nato dosegal še nadaljnjih 12 let -, mednarodna zveza za fotografsko umetnost (FIAP) pa mu je podelila naziv umetnika zveze, piše v katalogu, ki je izšel ob njegovi retrospektivni razstavi leta 2018 v Moderni galeriji.

Kot je ob razstavi v Galeriji Fotografija zapisala Hana Čeferin, je Kerbler iz rodne Ptujske gore postal najbolj prepoznaven po intimnih portretih Haloz, v katerih je beležil tok časa in skromna življenja kmečkih ljudi. V tem pa Kerbler ni le dokumentarni fotograf, saj s svojim izjemnim talentom za zajetje trenutkov miline, humorja ali bolečine izkazuje senzibilnost za človeška čustva, ki njegovo fotografijo dviga na raven umetniške. V vsakdanjih motivih kmečkega življenja je znal ujeti nekaj, kar sega izven vizualnega motiva, je globlje, človeško, ontološko.

"Kerbler je nepretenciozno, s svojo skromnostjo, ljubeznijo in odgovornostjo do sočloveka postavil visoka meril čiste črno-bele analogne fotografije in vzpostavil referenčni okvir humanistične fotografske senzibilnosti in estetike tudi za prihodnje rodove. Njegov modus biti, čutiti, opazovati, ohranjati človekovo dostojanstvo in videti ter dokumentirati brez odvečnega moraliziranja, pa je neponovljiv in težko dosegljiv," pa je v obrazložitvi Prešernove nagrade nagrade zapisal fotograf Boris Gaberščik, tudi sam sopotnik Galerije Fotografije.

Kerblerjeve črno-bele fotografije po besedah Hane Čeferin nimajo le umetniške dimenzije, temveč nosijo velik etnografski pomen. So dokument podeželskega prebivalstva v 60-ih in 70-ih letih minulega stoletja, ko sta bili v nasprotju s poudarjanjem industrializacije in razvitosti Jugoslavije ruralni območji Haloz in Kozjanskega izpostavljeni hudi revščini in lakoti, obenem pa polni tradicijskih navad in običajev, ki so se ohranili tudi v Kerblerjevih posnetkih. A njegove fotografije so toliko bolj zanimive, ker ljudi ne upodablja od zunaj, kot tujec, ki bi s sociološkim interesom opazoval odmaknjeno pokrajino. Prav nasprotno - fotograf je bil eden izmed portretirancev, upodabljal je svoje ljudi in običaje, zato so njegova dela še toliko bolj polna razumevanja in tenkočutnosti.

Kerbler je Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejel za več kot 60-letno ustvarjanje na področju fotografije, ki je bilo mnogokrat nagrajeno tako doma kot v tujini. Njegove fotografije se danes nahajajo v stalnih zbirkah muzejev po celem svetu, med drugim v fotografskih muzejih mest Charleroi, Pariz, Beograd, Dunaj in Rochester. Galerija Fotografija ga v slovenskem prostoru zastopa že praktično od ustanovitve.