Ana Šturm za STA: Pri Ekranu želimo gojiti živ stik s filmsko umetnostjo

Prav danes izide nova številka revije Ekran, prvič pod vašim uredniškim vodstvom. V stroki ima Ekran določen ugled, saj so zanj pisali številni priznani filmski kritiki pa tudi ljubitelji filma z drugih področij kulture. S kakšnimi občutki ste ob zgodovinski vrednosti revije za naš prostor vstopili v vlogo urednice?

Nova številka revije Ekran, ki izide danes, v fokus postavlja delo izjemne slovenske ustvarjalke Eme Kugler. Ekran je revija z dolgo in bogato tradicijo. Že skoraj šest desetletij vztraja v medijski krajini in predstavlja neprecenljiv dokument filmskega dogajanja pri nas. Okrog revije so se že od samega začetka zbirala vidna imena iz kulturnih krogov, od Tarasa Kermaunerja, Janka Kosa in Vitomila Zupana, prek Silvana Furlana, Jožeta Dolmarka, Zdenka Vrdlovca, Slavoja Žižka in Alenke Zupančič, do Majde Širca, Stojana Pelka, Marcela Štefančiča, jr. in Simona Popka, če jih naštejemo le nekaj. Ekran je imel vedno široko zaledje izjemnih piscev in pisk, ki so in ki še vedno prispevajo k njegovi prepoznavnosti v slovenskem in širšem kulturnem prostoru.

Sodim v mlajšo generacijo pisk in oziroma soustvarjalk Ekrana. Revijo sem kot navdušena bralka in občasna sodelavka spremljala od leta 2005, ko jo je vodila prva urednica Nika Bohinc, bolj intenzivno pa sem bila v njeno delovanje kot redna sodelavka in članica uredniškega odbora vključena predvsem v času, ko je bil njen urednik Ciril Oberstar.

Trenutne razmere, ki so posledica globalne pandemije, so vsekakor prinesle nenavadno izkušnjo začetka urednikovanja. Občutki veselja ob dejstvu, da sem dobila priložnost voditi revijo s tako izjemno zgodovino, pa so pomešani s številnimi vprašanji, na katera zaenkrat še ni(mam) odgovorov. Do zapuščine Ekrana in neprecenljivega znanja, ki se je skozi desetletja nabralo na njegovih straneh, čutim veliko mero spoštovanja in odgovornosti. Vendar se obraz Ekrana konstantno tudi spreminja, z novimi časi in novimi generacijami, ki prinašajo nove izzive. Vsekakor obstaja veliko potenciala, ki bi ga s trenutno ekipo ob dobrih pogojih lahko tudi uresničili.

Kakšna je vaša vizija vodenja Ekrana? Kakšne naj bodo vsebine revije in kdo so po vaše njeni ciljni bralci? Si želite bralstvo razširiti z uvedbo novih rubrik, s pridobivanjem svežih kritiških imen, kako drugače?

Ekran v prvi vrsti ostaja zavezan poglobljenemu pisanju o filmu, oziroma cinefilskemu pristopu. Gre za specializirano strokovno revijo s področja filma in televizije, ki se posveča filmski kritiki, teoriji, zgodovini in praksi. Revijo želimo še bolj odpreti tudi različnim publicističnim pristopom in film pokrivati z vseh plati, brez predsodkov in omejitev. Cilj revije je, da nagovarja kar najširše občinstvo - od ljubiteljev filma do zahtevnih cinefilov. Prizadevamo si, da bi lahko v Ekranu vsak našel nekaj zase. Vsebina revije mora biti strokovna in hkrati komunikativna. Gojiti želimo neposreden, živ stik s filmsko umetnostjo.

Ekran ima zelo dobro jedro stalnih sodelavcev in sodelavk (Jasmina Šepetavc, Petra Meterc, Robert Kuret, Žiga Brdnik, Veronika Zakonjšek, Jernej Trebežnik, Muanis Sinanović, Tina Poglajen, Andrej Gustinčič, Nace Zavrl, Peter Žargi, ... če na hitro izpostavim le nekaj imen), s katerimi je užitek delati, vsekakor pa bomo k sodelovanju redno vabili tudi nove pisce in piske - pravkar smo v kontaktu z Veroniko Šoster, ki je nedavno prejela Stritarjevo nagrado za najbolj obetavno mlado kritiško pero, več prostora pa bi radi namenili tudi samim ustvarjalcem in ustvarjalkam (direktorjem fotografije, igralkam, scenografom, montažerkam, producentom,...).

V prihodnje se obeta tudi vizualna osvežitev revije, ki pa jo moramo še temeljito premisliti. Izboljšave so vedno možne, ampak se jih ne bomo lotevali na vrat na nos, pač pa premišljeno, korak za korakom.

Revija Ekran je bila vselej pomembna z vidika krepitve filmske kritike pri nas. Kako boste s tem nadaljevali pod vašim urednikovanjem? Kakšne nove ideje na vidiku glede na to, da velikokrat slišimo, kako je za kritiko premalo prostora v medijih in je treba iskati vedno nove poti?

Eno od osnovnih poslanstev Ekrana je spodbujanje izvirne domače filmske publicistike. Moja generacija piscev in pisk, pa tudi drugih profilov, ki so na tak ali drugačen način (kot filmski pedagogi, selektorice in organizatorke filmskih festivalov in drugih, s filmom povezanih dogodkov) prisotni na filmski sceni, je svojo pot začela prav na Ekranovih kritiških delavnicah. Ekranova Mala šola pogleda, ki je nazadnje s polno paro delovala pod budnim očesom Nike Bohinc, je zagotovo eden od projektov, ki ga želimo obuditi, saj je brez vzgoje novih sodelavcev in sodelavk dolgoročen obstanek revije pod vprašajem. Ekran mora ves čas stremeti k afirmaciji stroke, k povezovanju različnih področij in spodbujanju cinefilije, ljubezni do filma in kritičnega pogleda nanj.

Kot pravi filmar in kritik Mark Cousins, pa "kritika seveda ne pomeni le pisanja - lahko je dogodek, kraj, film, razmislek, igra, zagovor ali pa pisanje". Filmska kritika oziroma filmska misel je najbolj živa takrat, ko stopi v dialog z bralci, gledalci, s filmom in s kinom. Nekaj več pozornosti in energije bomo zato v prihodnje namenili tudi stvarem, ki stopajo izven okvirjev našega temeljnega poslanstva.

Nadgraditi želimo Kino Ekran, projekt, ki ga soustvarjamo v sodelovanju s Slovensko kinoteko, v sklopu domačih festivalov izvesti kakšno Ekranovo premiero, se ponovno vzpostaviti kot aktiven vsebinski in organizacijski partner mednarodnega simpozija filmske teorije Jesenska filmska šola,...

Okrepiti želimo tudi prepoznavnost Priznanja revije Ekran, ki ga svet revije izmenično podeljuje enkrat mlademu perspektivnemu kritiku ali kritičarki, drugič uveljavljenemu in zaslužnemu kritiku ali kritičarki. Hkrati se nam zdi pomembno tudi povezovanje z drugimi filmskimi društvi in akterji, od najbolj naravnega zavezništva z društvom slovenskih filmskih publicistov in publicistk FIPRESCI do Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in Slovenske kinoteke, pa festivalov in Art kino mreže, saj vsak izmed nas predstavlja svoj del v kompleksnem ekosistemu filmskega in širšega kulturnega področja.

Kaj pa Ekranova spletna stran? Jo želite morebiti opremiti s podkasti, po zgledu projekta FilmFlow, pri katerem tudi sodelujete?

Ekran želimo ohraniti v tiskani izdaji, vsekakor pa mora imeti revija tudi prepoznavno spletno pojavnost. Ekranova spletna stran bi morala delovati kot stičišče filmskega dogajanja in pogovora o filmu pri nas. Na tem področju nas čaka še veliko dela. V sklopu boljše spletne prisotnosti in relevantnih vsebin, ki bi jih lahko ponujali, se kot ena od možnosti zagotovo ponuja tudi podkast, ki predstavlja eno izmed najbolj vitalnih sodobnih kulturnih form.

S podkasti imam kot voditeljica in soavtorica prvega filmskega podkasta pri nas - FilmFlow zelo dobro izkušnjo, eden od vidnejših Ekranovih sodelavcev je Igor Harb, ki stoji za podkastom O.B.O.D, v tujini pa je film prav v podkastih našel izjemnega sogovornika.

Kako pa je trenutno z izhajanjem revije Ekran? Vem, da ste že poprej prešli iz mesečnika na dvo- ali celo tromesečnik. Bi mi pojasnili, kako je s to frekvenco ta hip in v kakšnem stanju je revija v koronačasu?

Revija že nekaj časa izhaja v dvomesečnemu ritmu, občasno pa - predvsem zaradi finančnih razlogov - izide kaka tromesečna izdaja. Tak ritem omogoča več prostora in časa za refleksijo za nekoliko daljše in bolj poglobljene članke, ki so osredotočeni na vsebine, ki imajo trajnejšo vrednost. Ob tem se seveda, kolikor je to le mogoče, odzivamo tudi na trenutni zeitgeist in sledimo razvoju in spremembam na področju filma.

Izhajanje revije je v času korone kljub vsemu potekalo nemoteno. Glede na druge panoge v kulturnem sektorju imamo relativno srečo, saj je kritika precej osamljeno početje, razmišljanje, pisanje in branje pa zaenkrat (vsaj zdravstveno) ne ogrožajo nikogar. Večji problem so odpovedi ali prestavitve številnih festivalov, omejene možnosti potovanja in drastično zmanjšanje javnih filmskih dogodkov, saj so to primarni viri za naše vsebine.

Vsebin nam sicer ne bo zmanjkalo, saj so nov zagon v tem času dobile številne spletne platforme videa na zahtevo, tako domača kot svetovna zgodovina filma skrivata še veliko izjemnih in neraziskanih zgodb, TV serije ostajajo v odlični formi, pandemijsko stanje sveta pa tudi na področje filma prinaša številne spremembe, ki jih bomo budno spremljali.

Na kaj pa bi ta hip, ko je filmska industrija po vsem svetu obtičala, opozorili glede produkcije v Sloveniji? Kako stojimo in kaj bi morala država po vaše narediti, da koronavirus pri nas ne bo še bolj zarezal v to že tako ali tako podhranjeno področje?

Vsi vemo, da je kulturna sfera zaradi koronavirusa eno izmed najbolj prizadetih področij, hkrati pa je kulturni sektor v iskanju možnih rešitev in dodeljevanju pomoči izrazito zapostavljen. V to zgodbo sodi tudi film, ki sicer že dlje časa, kljub nekaterim res izjemnim uspehom, visi na robu preživetja. Zamrznjeni razpisi, ustavljeno izplačevanje že realiziranih projektov, prestavljene produkcije, okrnjeni festivali, odpoved društvenih dogodkov in še bolj negotovo financiranje v prihodnosti zagotovo ne prinašajo prav nič pozitivnega.

Država bi morala kulturni in kreativni sektor čimprej prepoznati kot dva ključna segmenta za razvoj (in kot kaže v tem trenutku tudi obstanek) sodobne demokratične družbe ter zagotoviti bolj sistematično in kontinuirano podporo za delovanje in razvoj kulturno-umetniške produkcije. Na žalost pa smo v tem trenutku v Sloveniji zapluli v zelo nevarne vode. Zato je treba vedno znova in povsod poudarjati, da šolstva, znanosti, zdravstva, narave, medijev in kulture nikakor in nikoli ne smemo podrejati kapitalu in trgu.

Odnos, ki ga imamo do kulture, se zrcali v odnosu, ki ga imamo do okolja in do sočloveka. In ta odnos je ključnega pomena za progresivno in odprto družbo, v kateri je prostor za vse, ne le za peščico izbranih.