Narodna galerija s spletno razstavo umetnin iz svojih depojev

Kot so ob spletni razstavi, ki je odprta od minulega tedna, zapisali v Narodni galeriji, so čustva temelj umetnosti in del razlage, kaj sploh umetnost je. Čustveni izraz v likovni umetnosti je bil dolgo povezan z religijo in zato vpet v tradicionalno ikonografijo, ki so jo spreminjali glede na politiko in doktrino.

Čustva lahko posredujejo na primer barva, dogajanje, kot je vremenski pojav, in obrazi upodobljencev. Zaradi zapletenosti interpretacije obrazne mimike so se umetniki nekoč opirali na delo francoskega slikarja Charlesa Le Bruna (1619-1690) in njegovih naslednikov. Čustva so bila gonilna sila romantične umetnosti in od 19. stoletja dalje so jim umetniki podredili načine slikanja.

Razvoj psihologije in psihoanalize je v 20. stoletju vplival na nadrealiste, ki so s pomočjo spoznanj Sigmunda Freuda raziskovali podzavest, proste asociacije in sanje. Odnos med čustvi in umetnostjo je v 21. stoletju dobil še znanstveno razsežnost: uveljavlja se nevroestetika, interdisciplinarno raziskovanje povezav med umetnostjo in umom z najnovejšimi medicinskimi tehnologijami, piše v besedilu ob razstavi, katere avtor je Michel Mohor.

Podobe živali so prav tako stalnica v likovni umetnosti bodisi skoz samostojen motiv ali kot spremljevalke in priče človeških prigod. Njihove navade in videz so ustvarjalci ves čas vzporejali z ljudmi in njihovo nravjo. V zahodni umetnosti so na njihovo simboliko vplivali antični in krščanski pisci. Neusahljiv vir pomenov predstavljajo tudi stare basni in pesnitve.

Pasme upodobljenih udomačenih živali je identificirala Nada Jakopič-Strnišnik iz Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana. Da bi opozorili na ogroženost divjinskih vrst, so vključili še opise, ki jih je prispevala Irena Furlan iz ljubljanskega Živalskega vrta.

Glavna naloge perspektive v umetnosti je bila ustvariti vtis tretje dimenzije na dvodimenzionalni površini. Umetniki so perspektivo spreminjali in uporabljali glede na svojo vizijo in veščino, glede na teorijo in znanje, ter glede na zahteve prostora, časa in naročnika.

Barva je bila nekoč znak hierarhije. Pred 19. stoletjem so bile družbenim stanovom dodeljene barve, ki so jih lahko nosili. Simbolika barv je del religiozne umetnosti in močno povezana s svetlobo ter z uporabo pozlate, ki ni bila barva oziroma pigment, temveč na tanko stolčena kovina.

Umetnina nastane na podlagi ideje, materiala, umetniške tehnike in veščine. Vsa izhodišča so bila neločljivo povezana s tehnološkimi in naravoslovnimi spoznanji in z gospodarskimi in pravnimi spremembami v družbi, ki so jih ta odkritja sprožila, še piše na spletni strani Narodne galerije.