John Burnside za STA: Pesniki varujejo jezik

Burnside, profesor na Univerzi St. Andrews, ki se je ukvarjal tudi z računalniškim programiranjem, je eden od zgolj treh pesnikov, ki so za isto pesniško zbirko prejeli tako najpomembnejšo britansko pesniško nagrado T. S. Eliot kot prav tako prestižno nagrado Forward Poetry. V svojih delih in vsakdanjem življenju poudarja prepletenost vseh živih bitij ter naslavlja preplet okoljske in socialne pravičnosti. Poskuša ubesediti tisto, kar je neubesedljivo in zunaj družbenih norm, hkrati pa se vedno znova vrača k naravi in ljubezni, ki jo goji do nje. Pri založbi Beletrina so nedavno izdali Izbrane pesmi v prevodu Jerneja Županiča, avtorjev lastni izbor, ki temelji na osmih pesniških zbirkah, polovici njegovega celotnega pesniškega opusa.

Zaradi zdravstvenih razlogov se ne boste osebno udeležili 24. festivala Dnevi poezije in vina, javili se boste virtualno. Kakšni občutki vas prevevajo ob tem, ste morda eden tistih pesnikov, ki uživajo v branju lastne poezije pred občinstvom?

Nekaj mojih pesmi sem prebral in posnel vnaprej. Sam pa se bom javil preko Zooma, na nek način bom že prisoten na festivalu, tudi v duhu. Glede takšnih nastopov pa imam mešane občutke. Rad spoznavam ljudi in se pogovarjam o poeziji, vendar pa nastopanje ni nekaj, kar mi je v krvi, in mi ne vzbuja prijetnih občutkov. Kar pa mi je všeč, je, ko spoznaš občinstvo in si skupaj zastavljaš vprašanja. Ta del imam zelo rad. Ob neki priložnosti sem bil v Španiji približno 40 minut na odru in mislim, da sem prebral zgolj eno kratko pesem, preostanek časa pa smo se pogovarjali. Bilo je čudovito.

Trenutno se je težko izogniti pogovoru o koronavirusu. Na začetku srečanja ste omenili vašo "lockdown" brado in zanima me, kako ste doživeli to obdobje. Je bilo morda produktivnejše z vidika pisanja ali je bila koncentracija takrat izmuzljivejša?

Trenutno se je ravnokar zaključil moj študijski dopust, vendar se ne vračam k poučevanju. Od februarja do sedaj naj bi se ukvarjal z raziskovanjem in potoval, a pandemija in nato še bolezen sta to preprečili. Ko sem zbolel, je bilo moje dihanje oteženo in posledično so mislili, da imam covid-19, zato sem pristal na covid oddelku v bolnišnici, čeprav sta me v resnici mučila srčno popuščanje in pljučnica. Teden dni nisem videl nobenih obrazov, samo maske in zaščitno opremo. Z ljudmi sem se lahko povezal samo preko njihovih glasov. Bil sem popolnoma izoliran in na določeni točki so mislili, da bom umrl. A ko sem nato odhajal iz bolnišnice, sem zaznal, da se je v tistem tednu vse spremenilo. Na Škotskem so zime navidezno neskončne, nato pa se nenadoma končajo. Na poti domov sem opazoval cvetoča drevesa, bil sem telesno šibek, a počutil sem se zelo živega, porajale so se mi mnoge ideje. Ključna ideja je bila, da hoče človek po tako bližnjem srečanju s smrtjo predvsem zares izkusiti in upočasniti trenutek. Načrtujem prihodnje projekte in želim se znova osredotočiti na pisanje o naravi in zakaj nam nič ne uspe ukreniti glede okolja. Skoraj nič nismo naredili v tako imenovanem razvitem svetu, politiki pa ostajajo nekaznovani. Sicer počnemo majhne reči, recikliramo, vendar to ni omembe vredno. Ne vem kako, a s svojim pisanjem bi poskusil spodbuditi ljudi, da bi bili morda radikalnejši. Kar pomeni, da se bom moral prebiti mimo urednikov, ki me večinoma dojemajo kot prijaznega gospoda, ki lahko napiše prijeten članek o naravi. Sam pa bi rad začel pisati bolj politično angažirana dela. Poleg tega sem tekom tega obdobja zaznal posebno vzdušje, nekakšno žalost ali žalovanje, ter se spraševal, zakaj tako čutimo. Kultura bi morala najti način, kako usmeriti ta občutek. Žalovanje za nečim, za tem, da je okolje degradirano, in za zamujenimi priložnostmi, je lahko izrazito močno orodje. Morali bi biti radikalnejši in se temu zoperstaviti, a to je zelo pogumna poteza in nismo vsi pogumni. Vendar pa revolucija zahteva različne vrste ljudi, neposredne aktiviste, podpornike, ljudi, ki širijo glas, in vsaka oseba ima lahko nalogo, ki se prilagodi njenim okoliščinam. Poskušam torej razčleniti to idejo žalovanja in kako jo uporabiti. Rad bi usmeril lastno delo, da bi bilo bolj neposredno angažirano, ne v smislu političnih strank, saj ne zaupam nobeni stranki, zaupam pa, da se bodo ljudje, če dobijo prave informacije, angažirali, da zaščitijo svoje skupnosti.

Ali menite, da je podnebna kriza trenutno v senci zdravstvene krize?

Definitivno, vendar pa se je treba zavedati, da je bila podnebna kriza osredotočena predvsem na en sam vidik krize in to je bila energetika, obnovljivi viri energije. Mnogi načini proizvajanja takšnih virov pa niso zares obnovljivi, zagotovo pa niso trajnostni. Sam sem zelo nepriljubljen pri zelenih strankah, ker kritiziram veliko vidikov t.i. obnovljive energije, na primer, ko na tem področju prednjačijo velika podjetja, ki so se že izkazala z uničevanjem našega planeta. Moramo biti dosledni in se zavzemati za obnovljivo energijo, hkrati pa tudi prepoznati, da je treba bistveno zmanjšati porabo. Tematizirati moramo izgubo habitatov in izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, a takšna ohranitvena prizadevanja so manj priljubljena, saj niso dobičkonosna.

Globinska ekologija prav tako igra pomembno vlogo v vašem pisanju. Kako dojemate ta koncept?

Razmišljam v skladu z načeli globinske ekologije, da. Temeljna ideja je, da se preide od zgolj besed k dejanjem in se vedno znova preizprašuje vpliv vseh naših odločitev na okolje ter se prepreči kakršenkoli negativni vpliv. In ko so naša dejanja bolj ali manj nevtralna, je pomembno preučiti, ali koristijo okolju. Toliko škode je že nastalo, da je treba obrniti ta trend. Določene reči si ne bodo nikoli opomogle, a so načini, kako nadaljevati v pozitivni luči. Globinska ekologija hkrati trdno verjame, da okoljska pravičnost ni mogoča brez socialne pravičnosti.

Pred pandemijo je bil nabor perečih vprašanj, vključno z brexitom. Zadnje čase je ta tema nekoliko zamrla. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Veliko sem pisal o brexitu, a večinoma za nemške časnike, pravzaprav me ni niti en britanski časopis povabil, naj kaj napišem o tem. Poznajo moje stališče in ljubši so jim bolj nepristranski ljudje. Celotna kampanja za brexit je temeljila na vrsti laži. In glavni razlog za brexit je želja pa deregulaciji. Združene države Amerike in Velika Britanija so v 80. letih prejšnjega stoletja tlakovale pot deregulaciji. Ko se je slednja pridružila Evropski uniji, zgolj zaradi trgovanja in ne iz ideoloških razlogov, je nejevoljno sprejela določeno mero regulacij, vključno z dostojnimi pravicami delavcev in okoljskimi regulacijami. Menim, da so ključni motiv za brexit nadaljnja prizadevanja za deregulacijo in ne težnje po nacionalni suverenosti. Evropa ni popolna, a ne morem se spomniti niti ene regulacije EU, ki bi bila dejansko slaba za navadne ljudi. Brexit bo koristil ljudem na pozicijah moči, saj bo olajšal izkoriščanje.

Ali v vaših romanih in pesmih pogosto izhajate iz avtobiografskih izhodišč ter zapolnjujete vrzeli v spominih in izkušnjah s fikcijo in obratno?

Da, zelo pogosto. Napisal sem nekaj knjig, ki so neposredno temeljile na mojem življenju. Kadarkoli sem bil vpleten v zgodbo, sem se trudil, da bi bil iskren, kolikor je le možno. Vendar pa sem ustvaril tudi dela, ki so popolnoma domišljijska. Seveda pa sem tudi v domišljijskem svetu črpal iz lastnih izkušenj. Napisal sem roman o ženski, ki je hčerka slavnega umetnika in živi na daljnem severu Norveške, znotraj arktičnega kroga. Prav nič podobna meni, a ta kraj dobro poznam, ker sem tam preživel kar nekaj časa, ter sem se tako trudil prikazati to pokrajino in tamkajšnjo posebno, čarobno svetlobo, ki ji ni para. Večina mojih zgodnjih del je pisana z vidika mladih moških, vendar pa sem nato začel pisati ženske like, da bi se tako vživel v kožo nekoga, kot so moje sestre. Odziv žensk je bil dober in napisal sem dva romana s protagonistkama. Ne pišem za ženske ali z njihove perspektive, ampak z vidika določene ženske. Protagonistke predstavljajo večji izziv, a je trud poplačan. Ne strinjam se, ko ljudje rečejo, da bi morali pisati samo na podlagi lastnih izkušenj, saj je literatura ravno to, da se vživimo v kožo drugega. Ne bi si pa recimo drznil pisati z vidika temnopolte osebe vsled osebnih in političnih razlogov. Če si ne morem predstavljati situacije druge osebe ali se resnično vživeti vanjo, ne pišem o tem. V lastnem najljubšem romanu, ki sem ga poimenoval Glister, sem ustvaril lik, ki predstavlja razred kapitalistov. Kritike so ga označile za enodimenzionalnega, a sam sem spoznal takšne ljudi in vem, da obstajajo. Nisem pa želel prikazati posameznika, temveč razred in ne morem biti naklonjeno razumevajoč, ko stopim v čevlje teh ljudi.

Kaj vam pomeni pisanje ali biti pisatelj, pesnik?

Odrasel sem v svetu, kjer pisateljevanje ni bil resnični poklic. Moj oče je delal v jeklarni, tudi sam sem nekaj časa delal tam, nato v tovarnah in drugih različnih službah, profesionalno pa sem s pisanjem začel šele v poznih 20. letih, poezijo še kasneje. Oče je pravil, da ljudje, kot smo mi, niso umetniki, ter me svaril, naj ne pričakujem preveč od življenja. Pisanje ni bilo kariera in še vedno ga ne vidim tako. Je nekaj, kar imam rad, in družbeni vidik pisanja je zame sestavljen iz dveh stvari. Prvič, pisatelji, še posebej pesniki, varujejo jezik. Politiki, ljudje za odnose z javnostjo in oglaševalci se venomer trudijo poenostaviti jezik, ga narediti manj subtilnega in prodornega, da bi si tako lahko privoščili laži. Medtem pa se pisatelji in tudi novinarji temu upiramo in opozarjamo na kompleksnost. Druga stvar pa je, da vztrajamo, da hladna logika ni vse, kar obstaja. Andre Breton je rekel, da še vedno živimo v dobi logike, vendar pa je velik dosežek 20. stoletja, znanstveno in filozofsko, spoznanje, da obstaja več odtenkov. Nič ni narobe z logiko, a občutek čudenja je prav tako potreben. Samo vedeti ni dovolj. Moraš tudi čutiti. Včasih nimamo dobrega občutka, a z racionalnega vidika vse deluje smiselno. Umetnost pa nas opomni, da sta to, kar čutimo, in ta dobri občutek vsaj toliko pomembna kot logično sklepanje.