Europa Cantat kot priložnost za širjenje glasbenih obzorij in promocijo Slovenije

Program je začrtan, kaj lahko pričakujemo?

Mihela Jagodic: Program je dvodelen. V obveznem delu, srčiki festivala, ki je izobraževalno-koncertni, so za pevce na razpolago ateljeji oziroma intenzivne vaje naključnih zasedb, ki se sestavijo na podlagi prijav iz ljudi z vsega sveta. Pod vodstvom mednarodno uveljavljenih dirigentov izvajajo izbran program in ga potem predstavijo na koncertu. Na voljo so tudi predavanja, ki pa niso namenjena pevcem, ampak njihovim zborovodjem, študentom glasbe, skladateljem, organizatorjem kulturnih dogodkov in podobno. Mentorji za to so že potrjeni. Zdaj pa smo v fazi, ko pripravljamo neobvezni drugi del programa, ki ni toliko stvar mednarodne glasbene komisije, ampak nas kot organizatorjev, ker želimo predstaviti slovensko zborovsko glasbo in najboljše zasedbe.

Kakšno delo je opravila komisija?

Mihela Jagodic: Mednarodna glasbena komisija, v kateri je deset strokovnjakov z različnih področij zborovstva, v njej pa sta tudi dva Slovenca, Damjan Močnik kot podpredsednik in Simona Rožman Strnad, je obravnavala približno 300 predlogov, ki so prišli iz vse Evrope. Nabirali so se približno dva meseca na spletu in komisija nato presodi, katerega od teh predlogov bo uvrstila na program. Zanimiva pri tem je kombinatorika, ki upošteva različne tipe zborovskih zasedb, težavnostne stopnje, potreben čas za vaje, pravega dirigenta, razpoložljivost instrumentalnih zasedb za spremljave in finance. Kombinatorika je res zapletena, saj je iz približno 300 predlogov nato treba sestaviti približno 40 funkcionalnih delavnic.

Ker gre za vseevropski festival, kako poteka izbira udeležencev?

Mihela Jagodic: Festival je zelo odprt za vse, ki si želijo sodelovanja. Ker ni tekmovanje, ni posebnih izborov, ampak se prijave sprejema, dokler so prosta mesta. Teh je okrog 3500 za približno 40 delavnic. Zanimivost teh delavnic je, da so različnih težavnostnih stopenj in dolžin trajanja, tako da imajo ljudje možnost izbirati, koliko časa se želijo udeležiti festivala in koliko časa želijo posvetiti sodelovanju na ateljejih. Delavnice lahko trajajo en dan, štiri, šest ali osem dni. Težavnostne stopnje pa so štiri, od najlažje, za katero se doma ni treba pripravljati, do zadnje stopnje, kjer gre za povabilo. Ta je namenjena nacionalnim ali regionalnim mladinskim zborom, izbranim pevcem iz vsake države, ki imajo tehten zahteven repertoar in se od njih pričakuje, da pripravijo odlične koncerte.

Kako je s prijavami?

Urška Bittner Pipan: Prijave bomo odprli nekje konec jeseni, začetek zime in potem jih bomo zbirali predvidoma do februarja. Zaradi celotne situacije nekoliko prestavljamo stvari v poznejšo jesen, kot je bilo mišljeno na začetku, a s tem bomo dali možnost, da se vsi hkrati prijavijo. Po zaprtju prijav bomo ljudi razporedili v ateljeje. Namreč v prijavnem obrazcu bodo napisali tri možnosti, kam si želijo. Tisti, ki se bodo prijavili prej, bodo imeli več možnosti, da so v prvi izbiri, za vse pa upamo, da jih bodo lahko uvrstili v eno od treh.

Kako pa ste izbrali umetniški koncertni program? Med napovedanimi je znana zasedba Singer Pur.

Mihela Jagodic: Festival vedno poskrbi, da poleg zaključnih produkcij pripelje tudi nekaj profesionalnih skupin, ki omogočijo, da je umetniška raven uravnotežena. V mednarodni glasbeni komisiji smo za to imeli določen nabor in smo se trudili izbrati slogovno različne skupine. Singer Pur so bolj iz klasičnega stila zborovstva, skupina Accent, ki je nastala na spletu, izvaja vokalni pop/jazz, švedski fantovski vokalni kvartet Ringmasters izvaja zvrst barbershop, ki je pri nas precej neznana zvrst, v ZDA in Skandinaviji pa zelo popularna.

Potem smo povabili britansko komorno zasedbo Tenebrae, ki bi si jo želel vsak organizator zborovskega festivala. Tujim udeležencem pa nameravamo predstaviti tudi precej naših skupin na seriji koncertov, ki smo jih poimenovali Listen to Slovenia. Tu bodo tako Perpetuum Jazzile kot koncerti, ki bodo predstavili slovensko zborovsko glasbo po stilih in vsebinah, od otroške, mladinske in odrasle zborovske glasbe do sodobnih mladih skladateljev, od ljudskega petja do vokalnega popa in jazza. Upam pa, da bo prostor in možnost še za kakšen poseben projekt.

Kakšen je finančni obris?

Mihela Jagodic: Finančna struktura je pač takšna, da vsak festival podpira lokalna skupnost, se pravi mesto ali država, in tudi udeleženci sami, ker se samo s sredstvi iz državnega ali mestnega proračuna tega ne da izpeljati, pa tudi udeleženci so navajeni nekaj prispevati. Je pa projekt resnično finančno zahteven, ker vključuje toliko lokacij, dovoljenj, vrhunskih dirigentov, tehnične opreme, varovanja, najemov prostorov, avtorskih pravic, prevozov... Zadaj je ogromen stroj, ki nima opravka samo z izvajalci, ampak je dokaz tega, kar opažamo tudi zdaj pri koronavirusu: da je izvedba kulturnih dogodkov povezana z mnogoterimi panogami.

Urška Bittner Pipan: Kamenček v finančnem mozaiku so še sponzorji, a tudi tu je koronavirus stvari nekoliko okrnil. Upam, da se bomo tega krča znebili tako v gospodarstvu kot v javnem sektorju, ker se je še enkrat pokazalo, kako neločljivo sta povezana. Vsekakor smo zadovoljni, da je posluh države in mesta dovolj velik, da smo lahko kandidirali in da nam nudi neko trdno osnovo, na kateri lahko festival izpeljemo. Ker je organizacijsko in tehnično tako kompleksen zaradi številnih prizorišč, nujno potrebujemo nadgradnjo tako s kotizacijami in vstopninami kot s sponzorskimi sredstvi, da bo festival takšen, kot smo si ga zamislili. Predvsem smo veseli, ker smo uspeli skozi program uresničiti idejo, da v Slovenijo pripeljemo raznolik nabor, obenem pa vsem, ki bodo prišli, pokažemo, kaj vse premore slovenska zborovska scena.