Pisatelj Sergej Curanović za STA: Pisanje je zame čisto osebna potreba

Leta 1980 rojeni Curanović je diplomirani pravnik, ki se ukvarja s prevajanjem pravnih besedil iz španščine, nemščine in poljščine v slovenščino. Nekaj njegovih kratkih zgodb je že bilo objavljenih v slovenskih literarnih revijah. Da bi se s pisanjem lahko preživljal, nekako ni predpostavil, je povedal. "Literatura, kakršno sem pisal, ni bila taka, da bi bila lahko sprejemljiva za široko občinstvo. Poleg tega sem prve poskuse dolgo skrival, veliko dela sem zavrgel."

Doštudiral je pravo, a težko reče, da je pravnik po duši. Jezikov pa se je "naučil spotoma". "Sem generacija Erasmus študentov. Leto dni sem bil v Avstriji, kjer sem utrdil svoje zanje nemščine. Preko evropskih programov sem bil v Španiji, kjer sem utrdil znanje španščine. Poljsko pa sem se naučil, ker tam živim z družino."

Pred leti je bil tudi sodelavec časnika Dnevnik na Poljskem. "Novinar sem hotel postati po tem, ko sem ugotovil, da bi si kruh raje služil kje druge kot v pravu in da bi novinarstvo lahko predstavljalo posredno pot do literature. Politika, mednarodni odnosi, dogajanje v družbi in kultura so me zanimali in tako sem zgrabil ponujeno priložnost. Sem se pa takrat tudi prvič soočil s tem, da kot novinar včasih nimaš popolnega nadzora nad svojimi besedili, kar je bila po svoje tudi neka streznitev."

Dve leti je bil tudi prevajalec pri sodišču Evropske unije v Luksemburgu, a novinarstvo ga je še vedno zanimalo in z zmago na natečaju, ki sta ga organizirala Financial Times in The Economist, si je pridobil štipendijo za trimesečno bivanje v Londonu. Pozneje pa se je, raje kot za novinarsko službo, odločil za pisanje. "Našel sem formulo, ki mi je ustrezala. Prevajam in imam hkrati dovolj časa za pisanje. In plod te odločitve je tudi knjiga Plavalec."

Zgodbe Plavalca se, kot so zapisali pri založbi, "izogibajo vsakršni uvrstitvi. Za razliko od trendov so večinoma dolge in razprostranjene". Kot je pojasnil Curanović, so daljše zgodbe v knjigi "njegove zgodbe, v njih se najbolj znajde, so mu mogoče tudi bolj pri srcu". Krajše zgodbe pa so tiste, ki jih je napisal za natečaje, kjer je bilo število znakov omejeno. Tudi te "so mu ljube", a se, kot pravi, "težje izrazi v tej kratki formi". Kot je še povedal, so bile sicer tudi nekatere izmed daljših zgodb pred objavo v knjigi krajše, nato pa jih je razširil. Tudi večina zgodb, ki jih hrani v predalu, je daljših. Mika ga seveda roman. "Vendar ne vem, če sem že pripravljen, če imam že dovolj dober material zanj."

Liki v njegovih zgodbah se pogosto znajdejo v nekih mejnih situacijah. Curanović meni, da človek ni zanimiv, ko biva v polju udobja. "Takrat njegova človeškost ni toliko izražena. Izkristalizira se šele v mejnih položajih, ko se mora odločiti, kako bo mislil o sebi in o svetu, kakšen smisel bo dal svojemu bivanju v tem svetu. Zato se moje zgodbe vrtijo nekje na meji, junaki plešejo na tem robu in to mi omogoči sporočilnost. Poleg tega ne gre zgolj za fabulo, skozi zgodbe so na sporočilni ravni izražena tudi moja prevpraševanja, dvomi, soočanja z veliki vprašanji."

Svoje junake pisatelj večinoma poimenuje le s kraticami, okolja, kjer se zgodbe dogajajo, ne opisuje, s čimer še okrepi sporočilnost. "Če bi bile zgodbe umeščene v prostor in čas, v lokalen kontekst, bi bralec hitro začel iskati povezave z lokalno situacijo. Če bi se denimo zgodba Ugrabitev dogajala na ljubljanskem komisariatu, bi se pri zaslišanki verjetno takoj pojavila asociacija, da gre za priseljenko z juga ali vzhoda. Bralec bi lahko iskal povezave, ki za sporočilnost zgodbe niso relevantne. Tako pa ga prisilim, da funkcionira v svetu, osvobojenem lokalnih, prostorskih in časovnih referenc."

Curanovićevo pisanje označuje ekonomičen slog. "Trudim se biti kratek, koncizen, jasen. Sugerirali so mi, da je moj slog posledica ukvarjanja s pravom, s pravno dikcijo, kar je po svoje mogoče tudi res. Res pa je tudi, da so moje zgodbe precej zgoščene, da je veliko dogajanja in veliko likov in da mora bralec zelo pozorno slediti, da ugotovi povezave med njimi. Če bi svoj slog obogatil na poetični ravni, bi bilo mogoče vsega skupaj preveč in bi bralca izgubil."

Zgodbi, ki sta v zbirki Plavalec časovno najbolj vsaksebi, sta Zaklonišče in Nnkhovi spomini. Junaka prve, zdravnik in pisatelj, sta po Curanovićevih besedah arhetip sodobnega človeka, ki ima popolno vedenje, dostop do znanja, pozna svojo psihologijo in fiziologijo. Seveda sta skrajna lika, ki si ju je v resničnosti težko zamisliti, še posebej zdravnika z njegovo končno odločitvijo, ki je morda za marsikoga od nas nerazumljiva. Liki v drugi zgodbi, kjer spremljamo pleme prazgodovinskih nomadov, pa so prvinski in izhajajo predvsem iz sebe, na svet gledajo s čudenjem. Njihov življenjski položaj je povsem drugačen, gre za konstanten boj za preživetje. V tej zgodbi pisatelj, kot pravi, obravnava arhetip voditelja, problem spominjanja, sporočanja, medgeneracijske povezanosti in drznosti v preseganju nečesa, v Zaklonišču pa je situacija popolnoma drugačna, je filozofska, notranji konflikt se vrši na popolnoma drugi ravni.

Nagrade festivala kratke zgodbe Novo mesto short je Curanović izjemno vesel. Pomeni mu priznanje in obenem spodbudo za nadaljnje ustvarjanje. Izrazil je tudi upanje, da mu bo odprla pot v slovenski literarni prostor.

Sicer pa je že nominacijo za nagrado novo mesto videl kot veliko čast. "Nisem pričakoval, da bom nominiran, da bo knjiga tako hitro naletela na tak odziv. Zelo sem vesel, da jo je nekdo prebral in da se mu je zdela dovolj dobra za nominacijo," je povedal.

Kot je še povedal, na Poljskem ni vpet v literarno sceno, tam je "vpet le v družinsko življenje". Tudi v slovensko literarno sceno doslej ni bil, ker, kot pravi, tudi "ni bil aktiven. Nisem iz tega miljeja, tudi objavljal nisem toliko, kot bi lahko ali kot se pričakuje," je povedal. Piše pa ves čas. "To je čisto osebna potreba. Pisal bom, tudi če potem ne bo objavljeno."