Ekonomisti o trenutnem stanju kulture: Kriza je lahko tudi priložnost

Ob splošni ugotovitvi, da se Slovenija s predlaganim rebalansom proračuna zadolžuje na večini področij, ne pa tudi v kulturi, je Kovač dejal, da je na predlog treba pogledati z ekonomske in politične strani. Z ekonomskega vidika se mu zdi zdajšnji pristop h krizi pravilnejši kot ob krizi leta 2008, ko je bilo javno zadolževanje in uravnoteženje proračunov eno izmed temeljnih orodij v boju proti recesiji.

Način reševanja od EU do posamičnih držav je zdaj drugačen, manevrski prostori pri pokrivanju primanjkljaja pa mnogo večji, zato je bil rebalans, namesto da bi bil ekonomsko in politično dramatičen, po njegovih besedah sprejet "kot neko tehnično opravilo". Razlog, da je kulturni sektor eno od redkih področjih, ki mu vlada skuša vzeti sredstva, pa se mu zdi izrazito političen in neekonomski, kot "neko politično kaznovanje kulture".

Da gre za kaznovanje in da rebalans vsaj na prvi pogled ne izkazuje večjega strateškega premisleka, se je strinjal tudi Srakar. Jaklič pa je potegnil vzporednice z znanostjo, ki je bila v zadnjih letih prav tako podvržena zmanjševanju sredstev. V obeh primerih je Slovenija po njegovem mnenju nazadovala pri inovativnosti oziroma oblikovanju proizvodov in storitev. Sicer je potrdil, da so se pravila spremenila in da bo naslednje desetletje verjetno obdobje investiranja in ne varčevanja, ker bi v nasprotnem primeru lahko razpadel sistem.

Osem milijonov manj za kulturo bo pomenilo osem milijonov manj tam, kjer so rezi najlažji, to pa bo po oceni ekonomistov šlo predvsem na račun produkcije. Po Jakličevih besedah se sredstva jemlje pod pretvezo, da določeni zavodi ne morejo poslovati, kar pa se mu zdi napačen pristop. Pametne države proračuna za znanost in kulturo po njegovih besedah niso zmanjševale.

"Konec koncev je poslanstvo kulture, da nam nastavlja ogledalo, razen če hočemo to uničiti," je dejal Jaklič. Prepričan je, da slovenska družba še ni na stopnji, da bi razumela "neke osnovne parametre", kot to velja za Evropo in mednarodno investicijsko javnost: da je kultura del kakovosti ne le zasebnega življenja, ampak tudi konkurenčnosti gospodarskih družb. Kot je dodal Srakar, je kultura eden od petih uradno priznanih sektorjev na ravni EU, a ne v Sloveniji.

Odnos do kulture se je po oceni vseh treh pokazal tudi pri ukrepih, saj ni bila zajeta v protikoronskih svežnjih. Kovač, ki po lastnih besedah že 30 let spremlja slovensko razvojno politiko, opaža, da že od samega začetka nobena vlada v njej ni videla priložnosti, v zadnjem desetletju pa smo imeli še izrazito politično krizo. A če državo "gradimo na politični identiteti, ki je kulturna identiteta", bi kultura morala biti v osrčju politično-ekonomskih strategij.

Zato po Kovačevem mnenju brez jasne politične odločitve, da je pomembna, "preprosto ne bo šlo". Ob trenutni krizi se namreč kopičijo stroški in izgube, ki jih bo "pojutrišnjem treba reševati še bolj", poleg tega bomo imeli skupino ljudi, ki "smo jih potisnili v nemogoč položaj". Če zavodi ne poslujejo, tudi samozaposleni ne bodo, je ponazoril Jaklič.

Srakarjev občutek je, da se v kulturi poskuša ohranjati mir, s tem pa zatečeno stanje, čeprav obstaja vrsta ukrepov, kot je delež za umetnost v javnih investicijah, ki v praksi ne zaživi, in predlogov, ki ne padejo na plodna tla, denimo davčne olajšave za vlagatelje.

Ekonomisti so se strinjali, da bi se bilo treba o kulturi veliko pogovarjati zaradi njenih različnih oblik, ki zahtevajo različne pristope. Druga možnost je po Kovačevem mnenju alternativa, po kateri bi kulturni sektor sam pripravil predlog in ga poskušal politično uveljaviti.