Ejti Štih za STA: Človeštvo se ne spreminja in tudi ne napreduje prav dosti

Ejti Štih je doma z Bleda. Govori "na fanta", ker ji je tako všeč in ne želi, da bi posebnost teh krajev zaradi neuporabe zamrla.

Bi za začetek osvetlili zgodovino vaše knjige Slike in zgodbe, ki je nedavno izšla pri Mladinski knjigi?

Tradicionalno slikarji ilustrirajo zapisane besede, zato se mi je zazdel dober eksperiment, ki bi pokazal, kako je, če se vloge obrnejo. Pred tremi leti je knjiga z mojimi slikami in 15 avtorji, ki so napisali zgodbe, izšla v Boliviji. Slikanica za odrasle, kot ji pravim, je bila hitro razprodana. Nato sem dobil idejo še za slovensko različico, skoraj vsi slovenski avtorji, ki sem jih nagovoril, so se odzvali z navdušenjem. Tako imamo v knjigi literarne prispevke Draga Jančarja, Katarine Marinčič, Saše Pavček, Borisa A. Novaka in drugih.

S tem je odpadla tudi vaša frustracija, da je figuralno slikarstvo zgolj ilustrativno, enopomensko?

(smeh)Da, manjvrednostni kompleks imam že z akademije, češ da je figurativna podoba pravzaprav zmožna le enega branja. Toda kaj vse so pisatelji videli v teh slikah! To je bilo zame izjemno presenečenje. Nekateri literarni prispevki zame nimajo res čisto nobene povezave z mojo osnovno idejo. Naslikal sem migrante, nekdo je tam videl usodo ljudi, ujeto v ledu. Neverjetno!

Knjiga je tudi utrdila moje prepričanje, da moramo umetniki med seboj tesneje sodelovati, držati skupaj, ne zgolj proti ministrstvu za kulturo, temveč da se zavedamo, da lahko drug drugega oplemenitimo, obogatimo. To izkušnjo imam še, ko sem kot scenograf delal v teatru. Gledališče je celostna umetnost, združi vse, od luči, glasbe, scenografije, giba, besede... Slikarji smo samotarski in čudni. In tudi pisatelji so samotarski in čudni. Dajmo se torej združiti.

Se je tudi vaš pogled obrnil? Nemara zdaj v svoji sliki vidite tudi to, kar so videli drugi?

Vsaka zgodba je bila zame velika obogatitev. Imam samo vizualne možgane, ne znam misliti v besedah, dialogih. Včasih namalam kakšno sliko in res ne mislim na nič ali na neko jasno sporočilo. Veliko Zadnjih večerij sem že namalal in potem vanje vedno tlačim tistih 12 apostolov, da bodo vsi prišli na sliko. Osamljeni, nerazumljeni Kristus mi je bil vedno zanimiv motiv. In kar je nato o sliki Samotni Jezus zapisal Vlado Žabot, je zame popolno čudo.

Zakaj se tako pogosto vračate k Jezusu in Zadnji večerji?

To so večne teme. Sicer nisem vernik, a v komunističnih časih, ko sem gor rasel, sta me fotr in mama poslala k verouku, kar je bilo zelo koristno, saj je bila na akademiji umetnostna zgodovina zame mačji kašelj. Mi vsi smo del te zahodnoevropske krščanske kulture. Tega ne smemo zanemariti. Svetopisemske teme, sploh Stare zaveze, so večne teme. Človeštvo se ne spreminja in tudi ne napreduje prav dosti. Večne teme se ponavljajo. Kristus je imel svojo idejo, kako izboljšati svet, Che Guevara je imel drugo, bolj militaristično. Vedno so bile na svetu osebnosti, ki so se trudile, da bi se kaj izboljšalo. Kristusova podoba, sploh v Latinski Ameriki, kjer so ljudje res zelo verni, Cerkev ima ogromno moč, tudi politično, je figura, ki se ponavlja. Vedno se vsi sklicujejo na vero, Kristusa. Splav je tam prepovedan in o tem se sploh ne razpravlja. Če torej zbiram tematiko iz krščanstva, jo tudi zato, da naslikam nekaj, kar je drugače, kot meni Vatikan. In da naslikam, kako so Kristusov nauk tam zelo izrodili.

Zanimivo je, ker so sopostavljene bolivijske in slovenske zgodbe. Številne bolivijske nosijo velik družbeno-političen naboj, slovenske so vseeno pogosteje bolj zamaknjene, zasanjane. Opazujemo dva različna svetova. Ju tudi vi tako zaznavate?

Če človek živi v Boliviji, v tretjem svetu, kot mu pravijo, kar je grozen izraz, niti drugi svet nismo, tretji! (smeh), to je tam, kjer je hudič pozabil pončo, tam je torej zelo težko živeti in ne biti angažiran. Socialne krivice in politika te ves čas udarjajo po glavi. Enostavno ne moreš meditirati na vrhu hriba, saj je situacija tako zaostrena, da te vedno ulovi, zadeva. Zato so tudi umetniki pri svojem ustvarjanju veliko bolj angažirani.

Slovenija je v mojih očeh mirna dežela. Tu je lepo. Seveda moramo biti ves čas zelo pozorni na politično dogajanje, a socialne razlike so tu neprimerno manjše kot v Boliviji. Tu je šola brezplačna, univerza je brezplačna, zdravstvo se delno plačuje, a zadeva deluje. To so neverjetne pridobitve. Ne da ni tako zgolj v tretjem svetu, tudi v čislani Severni Ameriki ni. Ljudje tam študij odplačujejo vse življenje. Ljudje se premalo zavedajo, kako je to dragoceno, za kakšne pridobitve gre.

Zelo me čudi, da v Sloveniji ljudje ne hodijo bolj množično na volitve. Katere druge pravice pa sploh lahko imamo kot državljani? Na volitve moramo iti, četudi nam ni všeč nabor izbire. Še zdaj me je sram, da je pred leti na referendumu padel družinski zakonik. To so človekove pravice, moraš se zavzeti za geje in lezbijke, to so tudi tvoji ljudje, ne pa da referendum ignoriraš, kar je pokazala volilna udeležba. V Boliviji se večina udeležuje volitev, no, so tudi obvezne, a kljub temu, ljudje verjamejo v spremembe. V Slovenji zgolj rečejo, ah, saj je vseeno, vsi so isti. Tako to ne gre.

V vaših slikah pogosto zaznavam nek specifičen, malce prikrit humor. Kaj je za vas smešno?

To je zelo težko vprašanje. Pri humorju je vedno opazna tudi kaplja grenkobe. Ali pa: ko se ljudje v kinu smejijo, se pogosto takrat, ko je mene sram, da bi se. Ljudje včasih ne vedo, kako bi se odzvali. To je smeh, ki je porojen iz stiske. Lika Picko in Packo meni recimo nista smešna, to je grozno, grozljiva sta. Ali pa vici! Pogosto je zaznati neko grobost. Brutalni štosi s spotikanji, no, ne vem, če mi je to smešno. Sem na strani malce bolj prefinjenega humorja.

Kako pa je s humorjem v vladnih strukturah? Bolj ko je režim diktatorski, manj je, se zdi, smisla za humor.

Humor določa distanca do stvari. Vsi pravoverniki, ki menijo, da je resnica njihova, so sumljivi. Če si toliko samokritičen, da imaš lahko distanco, moraš imeti tudi smisel za humor, ki ga pravoverniki nikoli nimajo.

Če se malce vrnem na prejšnje vprašanje. Veste, kaj je meni smešno in to kot človeku, ki živi v Latinski Ameriki? Janša in Kurz, ki sta šla na hrib! Harmonika na vrhu Triglava! Ali je res samo to hvalevredno, je to vse, s čimer se lahko ponašamo? Saj je še toliko bolj zanimivih, bolj kompleksnih, bolj intimnih stvari, ki premaknejo naše notranje vzgibe. Niso samo Triglav, zastava domovine, črn kruh, Blejsko jezero in harmonika. Do sem smo prišli, a verjamem, da so še kakšna druga vrata, ki odpirajo dušo. Partizani so imeli, recimo, Prešerna.

Kako vi prepoznavate slovensko kulturno in umetniško sceno?

Ne želim kritizirati kolegov, a pogosto se mi zdi, da so v Sloveniji stvari postavljene na dva bregova. Na popularno umetnost, Avsenike in Modrijane, in na nekatere umetnike, ki so preveč sofisticirani, intelektualni, da bi si ljudje sploh vzeli čas in se posvetili njihovi umetnosti. Imamo visoko umetnost in prazne galerije - Moderna galerija ima tako težka vrata, dobesedno in metaforično, da jih zelo težko odrineš. Morda se nekateri, za moj okus, delajo malce preveč učene. Nobenemu ne bo krona z glave padla, če bo o umetnosti govoril tako, da ga bodo razumeli tudi tisti, ki niso izvedenci.

Seveda ne želim posploševati, le zdi se mi, da se je umetnost povsod, ne le v Sloveniji, zelo oddaljila od ljudi. Je pa tu še problem kapitalizma, ki je zagrabil vse, kar je tržnega, vse se samo še prodaja. Da print Andyja Warhola stane več kot originalna risba Goye, je zame smrtni greh. Čas je za prevrednotenje vrednot, v vseh pogledih.