S kolesi po ljubljanskih ulicah na sledi Nepozabnim

Na ogled nekaj izbranih od sicer okoli 50. po Ljubljani razstavljenih podob desetih ilustratork je zbrane v torek popeljala antropologinja in direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač, tudi ena od 20 avtoric besedil v knjigi Nepozabne (Mladinska knjiga). Popotovanje v preteklost v družbi resnično izjemnih žensk si je zamislila kot most med dosežki doslednih, angažiranih in tudi trmastih posameznic, zaradi katerih lahko ženske danes živimo drugače, in aktualno situacijo, ki priča, da so nekatere težave za ženske še vedno ali pa celo ponovno del naše družbe.

Na in ob kolesih po poteh pogumnih in trmastih prednic

Pisana karavana udeleženk sprehoda se je na lov po plakatnih mesti s podobami vzornic podala na in ob kolesih. Podobno kot ženske na prvotno zasnovani platnici knjige Nepozabne, ki so jim bila kolesa na koncu odvzeta, morebiti ker preveč spominjajo na aktualne protivladne proteste. Nika Kovač je za STA pojasnila, da je podoba kolesa na naslovnici pravzaprav predstavljala simbol medgeneracijskega povezovanja, nečesa, kar je vsem skupno in kar nadaljuje dediščino.

In če že naslovnica tega ne izraža, je torkov popoldan predstavljal odmev te ideje. Na prvi postojanki ob zgrabi Univerze v Ljubljani v mimoidoče zreta prva akademsko izobražena Slovenka, učiteljica in pisateljica Marija Wirgler (1879-1974), in prva doktorica arheologije in pedagoginja Helena Gizela Stupan (1900-1992). Ob tem je vodnica opomnila, da danes velja razmislek ob tem, da so ženske v Sloveniji po eni strani bolj izobražene kot moški (leta 2018 je bilo med osebami, ki so zaključile visokošolsko izobrazbo 58,3 odstotka žensk), kar pa ne sovpada z odstotkom žensk na vodstvenih položajih ali v politiki.

Med 50 nepozabnimi je veliko, poleg omenjenih dveh, učiteljic, saj je bil ta poklic nekoč tisti, ki je ženskam omogočil, da so si pridobile spoštovanje in se prebile s socialnega dna. Danes pa je učiteljevanje eden najbolj feminiziranih in hkrati slabo plačanih poklicev, ki vse bolj izgublja ugled.

"Še vedno mi ni žal, da sem se odločila za umetnost"

Popotovanje nazaj v čas se je nadaljevalo ob zgradbi ljubljanske Drame, v katero s plakatov zreta veliki slovenski igralki Marija Vera (1881-1954) in Avgusta Danilova (1869-1958). Nika Kovač je omenila, da je Maria Vera ob vpisu na igralsko šolo na Dunaju lagala o svoji starosti in se pomladila za osem let, da je bila uvrščena v kategorijo mlajših igralk, ki so jim gledališča dajala prednost. Po besedah vodnice se igralke še danes soočajo s tem, da je zanje v zrelejših letih vse manj vlog, opomnila pa je tudi na slabši položaj žensk v kulturi nasploh.

Pred dvema letoma je analiza Mesta žensk pokazala, da je med dobitniki Prešernove nagrade le osem odstotkov žensk, po podatkih iz leta 2018 je v obdobju 1995-2017 le enega od devetih igranih celovečercev v sklopu nacionalnega filmskega programa režirala ženska. Prebrala je tudi pričevanje brezposelne sodobne umetnice: "Skrbi me, da imam kapacitete za ustvarjanje umetnosti, ne pa skupnosti, ki bi me podprla, in ne kapitala, ki bi mi zagotovil dobro promocijo." A kljub trenutno težki situaciji ji še vedno ni žal, da se je v življenju odločila za umetnost.

Moč protesta tudi za štirimi zidovi

Kako s protestom doseči svoj prav, četudi zgolj med štirimi stenami, je pokazala Evgenija Šumi (1875-1936), mati 13 otrok. Njena družina je bila izjemno patriarhalna, zadnjo besedo je imel vselej mož. Evgenija se mu je uprla le enkrat, ko je ob njegovi bolezni zahtevala polne pravice do upravljanja podjetja Šumi. To je storila tako, da prvič v življenju ni hotela spati ob možu. Dosegla je svoje in ostala v zgodovino zapisana kot dobra delodajalka, ki je poskrbela za svoje zaposlene.

Ob tem je Nika Kovač zbranim zastavila vprašanje, ali bi lahko rekli, da je naša država dober gospodar in povabila k postojanki nasproti Državnega zbora, kjer sta portreta učiteljice, političarke in publicistke Alojzije Štebi (1883-1956), ki se je zelo zavzemala, da bi vse ženske dobile volilno pravico, in pa političarke, prve ministrice v zgodovini slovenske vlade in pomembne osebnosti v partizanskem gibanju Vide Tomšič (1913-1998). Prav ta je nekoč dejala: "Ženske lahko tudi vladajo." Kljub angažmajem imamo trenutno v Sloveniji med 90 poslanci le 23 poslank, ženske pa so pogosto med volitvami postavljene na neizvoljiva mesta.

S plakatov v bližini RTV Slovenija pa v mimoidoče zrejo še tri ženske, katerih zgodbe pričajo o moči osebnega angažmaja, potrebi po povezovanju in tudi o potrebi po skupnem uporu. Gre za publicistko in borko za pravice žensk Angelo Vode (1892-1985), učiteljico in zagovornico izobraževanja deklet Marijo Wessner (1856-1951) ter prevajalko, publicistko in aktivistko Minko Govekar (1874-1950).

Dovolj ubadanja z zaimki, čas je za pogovor iz oči v oči

Samosvoja upornica pa je bila zagotovo odvetnik in pisateljica Ljuba Prenner (1906-1977). Nika Kovač je dejala, da je to ena od tistih oseb, s katero bi si želela na kavo. Ljuba Prenner namreč ni bil ne moški ne ženska, kar je tudi jezikovno v knjigi odlično ponazorila Nina Perger. Bojda ni izgubila nobene tožbe, za sklep popotovanja z nepozabnimi ženskami pa velja povzeti njeno misel o tem, da se na obrekovanja ni vredno ozirati. Takole je dejala: "Kdor za mojim hrbtom govori, se z mojo ritjo pogovarja."

Razstava Nepozabne je nastala v produkciji Mesta žensk, v sklopu evropskega projekta Women on Women, v koprodukciji z Mladinsko knjigo in v sodelovanju s podjetjem Tam-Tam. Umetnice, ki podpisujejo unikatne avtorske portrete so: Bojana Dimitrovski, Tina Dobrajc, Samira Kentrić, Tanja Komadina, Polona Lovšin, Huiqin Wang, Andreja Peklar, Sabina Šinko, Helena Tahir in Ana Zavadlav. Izbrane podobe je preko virtualne prodajne razstave Vodnikove domačije mogoče naročiti tudi v obliki printov.