Pred 300 leti se je rodil italijanski umetnik Giovanni Battista Piranesi

Grafično delo tega mojstra, ki je ustvarjal po načelih baroka in neoklasicizma, skoraj v celoti poveličuje dosežke rimske antike. Spremenilo je pogled 18. stoletja na antiko in močno vplivalo na oblike v arhitekturi in uporabni umetnosti.

Nenavadne vizije in interpretacije antike v grafičnih serijah arhitektonskih in dekorativnih fantazij, rimskih vedut, arheoloških in teoretično-polemičnih del, med katerimi izstopajo Antichita Romane, Vedute di Roma in Carceri, nam razkrivajo virtuoznega grafika z bujno domišljijo ter izpopolnjeno in vedno novo tehniko, izvrstnega arheologa, izrednega poznavalca antike in kronista baročnega Rima, so ob razstavi Piranesijevih jedkanic leta 2003 zapisali v Narodni galeriji.

Piranesi se je rodil v bližini Benetk, kjer se je tudi šolal. Od leta 1740 je deloval v Rimu, kjer se je učil pri Giuseppeju Vasiju, ki ga je vpeljal v izdelovanje jedkanic s podobami mesta in njegovih spomenikov. Vasi je tudi prvi prepoznal Piranesijevo nadarjenost in mu dejal, da je preveč slikarja, da bi ostal zgolj graver.

Leta 1764 je dobil naročilo za svoje edino arhitekturno delo, prenovo cerkve Santa Maria del Priorato v Rimu. Umrl je v večnem mestu po dolgi bolezni in bil pokopan v cerkvi, ki jo je pomagal sooblikovati.

Piransesi je trdil, da je grško umetnost, ki jo je nemški umetnostni zgodovinar Johann Joachim Winckelmann označil kot ideal lepote in popolnosti, rimska umetnost prekašala v svojem sijaju in vzvišenosti. Da bi podkrepil svojo trditev, je napisal razpravo z naslovom Razmišljanja o starem in modernem Rimu (1745).

Posvečal se je tudi scenografijam ter načrtovanju notranje opreme in izdelkov umetne obrti.