Rožančev nagrajenec Esad Babačić za STA: Vzeti si svobodo, si jo priboriti, to je še vedno izziv

V knjigi Veš, mašina, svoj dolg, za katero ste nedavno prejeli Rožančevo nagrado, se včasih zazdi, kot da berem vašo poezijo, razširjeno različico, če naj se izrazim zelo neliterarno, spet drugič spominja na izbrušen, poetičen manifest, tretjič kot začetek nekega romana. Kako ste vi pristopali, pristopate k pisanju esejev? Imate v mislih jasno strukturo, esejistično podstat, ali se vse skupaj zgodi zelo organsko?

Nobene jasne strukture, seveda, samo iztočnice, ki me dovolj močno izzovejo, da se lotim pisanja. V ponedeljek sem imel predstavitev knjige v Trstu in moj izpraševalec, zamejski pesnik Marij Čuk, je ugotavljal, da to sploh niso eseji, ampak izlivi srca. Kdo drug, če ne pesniški brat, bo zadel bistvo in ga seveda je! Gre vendarle za literaturo, ki bi lahko bila oklicana tudi za esej.

Vedno znova se v esejih vračate k punku, ki da je konec 70ih in v začetku 80ih Ljubljano postavil v fokus bivše države in širše. Tistih časov, se zdi, se spominjate z nostalgijo, a ne poveličevanjem. Vseeno, se mi zdi, z mislimi niste prav daleč od tistega obdobja. Kaj je punk naredil za vas in vašo generacijo, kaj je tisto, kamor bi se vračali? Če vprašam drugače - v zdajšnjih časih kjerkoli, pri komurkoli zaznavate vsaj približek tega, kar je bil včasih punk? Ali je tu v igri le pozunanjenost?

Že nekaj let delam na memoarskem romanu o pesniku in pevcu skupine Otroci socializma Branetu Bitencu, hkrati sem pred časom začel z vodenjem punk ture po Ljubljani. Oboje je prispevalo k temu, da sem se vračal v čas, ki me je izjemno zaznamoval in pustil v meni močne sledi. Gre za obdobje, ki je ostalo precej nedorečeno, polno odprtih ran, saj smo se nekateri zelo izpostavili, ne da bi sploh vedeli, kaj se nam lahko zgodi zaradi naših separatnih revolucij, ki so jih določene strukture uporabile proti nam in kasneje tudi v svoj prid. Recimo, da je čas, v katerem živimo, dejansko pozunanjen, v nasprotju z megleno Ljubljano poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih, ki je dovoljevala čustvovanje, iz katerega se je rojevala nepričakovano angažirana poezija, s katero smo zamajali celo postulate države, ki se je zdela še vedno nepremagljiva. Vzeti si svobodo, si jo priboriti, to je še vedno izziv, ki ostaja nad vsako ideologijo in politično usmeritvijo. Tako bo ostalo.

Kakšne so prepreke, da v Ljubljani še vedno nimamo muzeja punka, kar je vaša dolgoletna želja?

Očitno se s tistimi, ki odločajo o tem, kaj je pravzaprav naše mesto in s čim se lahko ponaša, še nismo povsem uskladili okrog tega, kako bi takšno idejo umestili v mestno jedro, kamor je punk od nekdaj gravitiral. Morda se bo treba bolj podrobno pogovoriti o tem, kako natančno bi se takšen prostor, v katerem bi se ustalila zapuščina tega izjemno pomembnega časa, v katerem je bila Ljubljana prepoznavna na nek povsem drugačen način, konstituiral. Vse bolj razmišljam o precej bolj fleksibilni in dinamični obliki, ki pa seveda sodi v Ljubljano.

V času vaše mladosti je imela ljubljanska železniška postaja poseben status, bila je eno ključnih mest za druženje ali ždenje. Tja, pišete, se še danes kdaj vrnete. Sklepam, da ne gre le za obujanje spominov, temveč da ste preprosto radi tam. Kaj je s temi, v literaturi večkrat tematiziranimi postajami, prihodi in odhodi vlakov, s stoječimi vlaki?

Punk tura vedno znova obišče tudi železniško postajo, ki je pravcati monument, če ne kar muzej na prostem. Lahko bi jo preimenovali tudi v postajo hrepenenja, postajo odhajanja in prihajanja. Ja, do nje imam poseben odnos, kar za literata ni nič neobičajnega. Točka pobega je to, točka izginotja, vsaj začasnega. To pa je tudi danes pomembno, saj smo vse bolj priklenjeni na neke druge odhode, ki so vse bolj virtualni, neorganski ... Več o tem, kaj vse smo počeli na postaji in kaj vse nosi v svojem drobovju, pripovedujem na punk turah.

Nova železniška postaja, če kdaj zares bo, bo ta flair gotovo odpihnila. Vse bo novo, čedno, klinično čisto, brez patine, večina bo zadovoljna. Ob tem se spomnim vaše akcije Verjemi v svoj koš, o kateri pišete tudi v eseju. Pravite, da ni uspela, kot ste si jo zamislili, zaradi popolnega individualizma, ki je preplavil družbo. Ta ne razume, da gre nenazadnje za skupni koš. Kar je zelo ustrezna metafora sedanjega stanja. Smo po vašem mnenju skupni koš nepovratno izgubili??

Za razliko od nekaterih drugih evropskih prestolnic smo pri nas, ko gre za obnavljanje, preprosto preveč kirurški in ja, skorajda kruti. Okrog nas je zato mehurček, podoben tistemu, v katerem se ravno zdaj igra končnica NBA lige, brez publike, navijanja in predvsem tistega občutka za skupni koš. Tako nekako. Branimir Štulić, pevec slavne skupine Azra, je v svoji skladbi Grad bez ljubavi prepeval: briga me, frajeri, za vaše reklame, ovdje su prolazili i drugi prije vas ... spomnim se Berlina na prelomu tisočletja in znamenite postaje Zoo, ki so jo vsak večer prali in ribali, pa je nikakor niso mogli zribati do konca; kljub vsem metlam in čistilcem je bila še vedno ista postaja Zoo, čeprav na njej že dolgo ni bilo več tistih otrok, v našem primeru otrok socializma, ki so jih po tej isti postaji lovili miličniki in jih vozili na zaslišanja na policijske postaje, čeprav so bili še mladoletni. Mesto ima svoja znamenja, ki jih ne smemo prekriti, prebarvati, zato, da bi izpadli lepši, kot v resnici smo. Ampak ja, živimo v času lepega in slepega, na voljo za drobiž tujcev, ki jim bomo dali postajo in vse, kar sodi zraven.

V več esejih obravnavate šport, več njih, košarko najraje. Kaj je pri košarki, kar vas kot igralca in gledalca najbolj pritegne? Tudi sicer ste, se zdi, strasten navijač. Kako ste, denimo, zdaj spremljali Tour?

Vedno smo bili obsedeni z žogo, to je ljubezen, ki se je ne moreš znebiti. Nobene distance ni bilo, ko gre za športe z žogo. Košarka, seveda, pa je bila prva in tako bo očitno tudi ostalo. Košarka je igra kolektiva, v kateri pa je vedno prostor za iznajdljivost in inovativnost posameznikov, ki imajo idejo več, način več, da vržejo nasprotnika iz takta in mu zagrenijo tekmo. Tekmovalnost je v posebni simbiozi z igrivostjo, zato je to tudi šport umetnikov, ustvarjalcev, ki radi preskočijo šablone. Čeprav je danes veliko več na mišicah. Tour? Seveda sem gledal! In se tudi čudil, kako uspejo, kako zmorejo in na koncu pridejo iz zavetrja, kot da za njimi ni na stotine kilometrov, padcev in vzponov ... to so alpinisti na kolesih, torej pravi Slovenci.

In glede na to, da se mestoma scela predate igri, športnikom, da vas preplavi navdušenje nad lepoto igre, športa, me zanima, kako pomembno je za vas, ali se to odvija pod slovensko zastavo? Kje so po vašem, če so, zdrave meje identifikacije naroda z zmago slovenskega moštva, slovenske športnice, športnika? Vsesplošna evforija običajno poteka nekaj dni, nato spet sledi uspavan in nergav vsakdan. Do naslednjega prvenstva.... Kako vi občutite vzporedna slavja in poraze, ki jih ob športu doživlja narod?

Veste, zelo rad imam Maradono, ki je nekoč dejal, da je vsako nedeljo revanš. To je izjavil po tekmi, ko je s svojim revnim Napolijem težko izgubil proti enemu od velikanov italijanskega nogometa. In res, naslednjo nedeljo je bilo že bolje. Pa vendarle. Maradona je bil upanje, ki so ga njegovi revni navijači z italijanskega juga potrebovali bolj kot karkoli drugega. Seveda tako ni moglo iti v nedogled; prišli so tudi porazi, na igrišču kot tudi v privatnem življenju in kmalu so se ti isti navijači obrnili proti Maradoni, ki jim ni več dajal tistega upanja, za katero se je bilo treba v realnem življenju prekleto truditi.

Športni uspehi so lahko tudi potuha za tiste, ki v resnici niso dorasli tegobam vsakdanjosti. Jaz sem od nekdaj navijal za 'naše', tako pač je. Tako sem se navdušil, ko je hokejska reprezentanca Slovenije premagala Dansko in se uvrstila na olimpijske igre, da sem napisal knjigo o našem hokeju. Sploh je to zame najbolj slovenski šport, saj se v njem vsa naša majhnost in borbenost pokaže kot nekaj velikega in ponosnega. Ampak ja, nič ne traja večno, tako tudi zmage ne in treba se je navaditi živeti v svetu, ki ni sestavljen le iz velikih tekem in tekmovanj; treba je znati igrati tudi majhne, nepomembne tekme, ki lahko tudi prinašajo veselje. To pa je že malce težje.