Kajetan Gantar za STA: Latinska sintaksa sodi na olimpijado kulture in duha

V enem od intervjujev ste omenili, da ste imeli vedno radi jezike, zakaj potem odločitev ravno za klasične?

Vedno sem se rad učil tuje jezike, tudi tiste, ki mi niso bili pri srcu, recimo nemščino. Prvotni lastniki hiše, kjer smo stanovali v Celju, so bili Judje, ki niso znali dobro slovensko, in sem ujel kakšno njihovo nemško besedo. In zakaj ravno stare klasične jezike? Zato, ker me veseli tisto, kar je preizkušeno v tisočletjih in je trajno obstalo. Marsikateri jezik je že izginil, v tistem pa, kar je preživelo, kot recimo stara grščina, tri tisočletja, se skriva veliko bogastvo, miselno in besedno bogastvo več generacij. Poleg tega so časovne razdalje veliko težje obvladljive kot zemljepisne. S sosedom, Italijanom, Furlanom, Madžarom, se lahko sporazumem že tako, da mu nekaj z gesto pokažem. Če pa imam pred sabo Cicerona, Homerja, Platona ali Aristotela, se lahko pogovarjava samo v besedah. Če hočem priti blizu človeku, ki je morda globok mislec ali genialen ustvarjalec, moram obvladati njegov jezik. Zven tujih, še zlasti zven starih besed, je zame imel že od nekdaj največji čar.

Nekatera imena ste pravkar omenili, potem so tu še Sapfo, Horacij, Sofokles, svetopisemska dela... Ali bi kaj od tega izpostavili v smislu, kaj vam je delalo največ preglavic pri prevajanju?

Čim več je bilo težav in preglavic, tem bolj me je privlačilo. Lahko je prevajati enostavne stavke, besedo za besedo, kadar pa je treba po slovensko povedati kakšne globlje misli ali lepo oblikovane verze, to pa je bil zame vedno in še danes velik izziv. In vsak prevod, vsak tekst, ki sem se ga lotil, mi je predstavljal vedno nov izziv. Če sem prevajal kakšno tragedijo, me je zanimalo, kako bo to odmevalo na odru, in sem včasih ženi ali pa še prej mami ali sestri na glas bral, kako nekaj zveni. In so me popravljale. Zlasti moja žena, ki je tudi sama pesnica, je imela neverjetno izostren posluh in ji zato veliko dolgujem. Tako je bila velikokrat ravno ona, zlasti pri mojih prvih besedilih, eden mojih prvih kritikov in izboljševalcev.

Pozneje so me privlačili in mi predstavljali velik izziv tudi stari zgodovinarji, zlasti Prokopij, ker sem vedel, da se ga razen nekaterih, ki so ga brali mimogrede, pri nas ni še nihče lotil, in vendar so se mi v njegovih skopih opazkah o starih Slovanih, ob soočenju z Bizancem, odpirali novi svetovi. Seveda so bili pisci, ki so me bolj vznemirjali, in spet drugi pisci, ki sem jih z lahkoto obvladoval. Včasih je bila to zlasti kakšna rimska komedija, Plavtova ali Terencijeva, ki mi je šla lepo in zlahka iz rok, posebno, če sem imel kakšno prijetno doživetje v dobri druščini, tako da so padale besede, kot da bi se od neznano kod prikradli svetli žarki. Če pa je bilo kaj zahtevnejšega, filozofski teksti, teoretična besedila, poetika, etični spisi, me je spet vznemirjalo, kako bi vso to globino in bogastvo misli posredoval mladim rodovom. Najlažje mi je bilo, če sem kakšno besedilo, ki sem ga prevajal, obenem obravnaval tudi pri seminarskih vajah s svojimi študenti in sem videl poglede na svoje delo s kakih desetih različnih smeri in obrazov.

To so bila hkrati dela, pri katerih se izkazuje, da so že stare civilizacije obravnavale neke občečloveške teme, ki veljajo še danes in se v tem pogledu ni kaj dosti spremenilo.

Nič se ni spremenilo. Če gledamo različne današnje politične intrige ali prerivanja, kako bo kdo prišel na oblast, vse to je bilo že v stari Grčiji, v Atenah, tako v slavnem Periklovem obdobju kot tudi že prej v času perzijskih vojn. Podobno je bilo v Rimu, zlasti v obdobju državljanskih vojn. Tudi če vzamemo to, kar nas danes najbolj vznemirja: virus, koronavirus. Takrat so temu rekli 'kuga', po grško lojmós, latinsko pestis. Morda je bil v pojavih takratne kuge tudi kak virus ali kaj podobnega, o tem veliko ugibajo raziskovalci antične medicine, jaz sam se na to ne spoznam. Epidemije, kot pravimo danes, so se v antiki veliko pogosteje ponavljale kot danes. Od zadnje razširjene epidemije španske gripe je minilo že sto let. V antični Grčiji pa so bile epidemije kuge pogostejše, skoraj v vsaki generaciji po dvakrat, trikrat, in tudi veliko hujše.

Pred dnevi smo brali, da je zbolel Donald Trump - in z njim tudi Melanija, ki je naših krajev cvet -, a je že po dveh dneh zapustil bolnico. V Atenah pa je v njihovem največjem razcvetu, v Periklovi dobi, sam Periklej, eden največjih takratnih državnikov z obema sinovoma vred zaradi kuge umrl, pa ni bilo to nič izrednega. In čez 30 let se je v Atenah spet pojavila kuga. Če človek gleda z neke zgodovinske perspektive, vidi, da to ni nič novega, samo da je bilo smrtnih žrtev neprimerno več kot danes. Že Iliada se začne z opisom kuge, ko so 'umirale trume', kot poje Homer. Tudi Sofoklov Kralj Ojdipus, najznamenitejša antična drama, se začne s kugo, ki razsaja v Tebah. Spominjam se neke amaterske predstave škofjeloške dramske skupine pred leti; preden so jo uprizorili, so gledalcem ob vstopu ponujali tekočino iz zelišč po starodavnih receptih, ki naj bi jih zaščitila in je smrdela. 'Nihil novi sub sole'. Nič novega torej, vse to je v potencirani obliki zadevalo tudi naše prednike in tudi generacije pred njimi.

Če se vrneva h klasični filologiji. Pred nekaj leti je bila ocena, da je to nepotreben strošek, tako je izjavil predstavnik Društva za antične in humanistične študije. Kako gledate na to področje danes? Ali ima svoje mesto in podporo?

Klasična filologija seveda ni takšna praktično uporabna znanost, kot recimo tehnika ali medicina, ki je vsak dan neizogibno potrebna in lahko tudi ekonomsko donosna, vendar pa lahko h kulturni formaciji, k bistrenju duha in razvijanju umskih in govornih sposobnosti prispeva neprimerno več kot marsikatera umska igra. Nekateri pravijo, šahiram zato, da vsak dan treniram in si napenjam možgane, a prav tako ali še bolj je treba napenjati možgane, če skuša kdo prodreti v dve ali v tri tisočletja staro besedilo, ko se je treba ne le umsko, ampak tudi čustveno poistovetiti in preseliti v tisto obdobje, zaživeti s tedanjimi ljudmi kot sodobniki. Vem, da eni pravijo: Joj, tista latinščina ali grščina, če bi jo imel ali pa ne, nič nimam od nje. So pa spet drugi, ki pravijo, nobena vzgoja in noben miselni napor mi nista toliko dala kot latinska sintaksa, toliko kot branje Cicerona ali Platona, ker to je bila zares naporna umsko ustvarjalna gimnastika, ki bi sodila na olimpijado kulture in duha.

Vem, da so mnenja o tem deljena. Vem pa tudi, da so moji študentje, ali naši študentje, saj jih nisem formiral samo jaz, ampak prav tako pokojna kolegica Erika Mihevc in Primož Simoniti, okolje presenečali s svojo prodornostjo in razgledanostjo. Vem, da klasična filologija ne bo nikoli množični študij in si tega niti ne želim, ker množični študij ne bi bil v duhu antičnih mislecev. Največji grški misleci, Sokrat, Platon, Aristotel, so zavzemali stališče, da je treba učence ne samo poučevati, ampak tudi z njimi sobivati. Morda morajo s tabo kdaj tudi dobesedno na simpozij, kar prvotno pomeni 'skupno pitje'. Tam se duša razodene, razvname se dialog, ob katerem prodreš v globlje dimenzije sobesednika. Zato nikoli nisem bil prijatelj 'pouka na daljavo', nikoli nisem imel 'pismenih kolokvijev'. Pismen kolokvij je zame nesmisel, ker colloquium pomeni pogovor: sobesednika hočem in moram slišati, videti in se z njim pogovarjati, lahko tudi polemizirati, na vsak način vzpostaviti debato in dialog. Zame je poučevanje kot neke vrste zahtevna gledališka predstava v sodobnem smislu, ko skuša režiser tudi občinstvo angažirati in pritegniti v igro.

Tudi demokracija je izraz, ki je nastal v stari Grčiji. Je mogoče potegniti kakšno vzporednico med takrat in danes?

Seveda je to težko to istovetiti, ker grška demokracija je zadevala samo določen sloj državljanov. Ti pa niso imeli samo pravic, tako kot pri nas, ampak so se morali tudi politično angažirati in se vsaj volitev udeleževati; apragmones, taki, ki jih politika ne zanima, so veljali za trote. Seveda pa je v grški mestni državici, polisu, poleg tistih, ki so imeli državljanske pravice, živelo tudi tisoče priseljencev, in tudi sužnjev, ki so bili praktično brez pravic. Čeprav tako okrutno brez vseh pravic ravno niso bili, saj je vsak kolikor toliko pameten gospodar dobro vedel, kako je treba s sužnji ravnati, tako da tudi sužnjeposestniška družba ni bila brez nekih pravnih norm in ventilov.

Tudi ženske niso imele enakih pravic, čeprav povsem brezpravne le niso bile. V antičnem Rimu pa je marsikatera ugledna matrona nasploh uživala velik ugled. Marsikatera dobra gesta, ki jo je naredil kak vladar, je bila zasluga njegove zakonske družice ali vsaj zunajzakonske prijateljice, marsikatera neumnost, ki jo je zagrešil, je bila kriva za to, ker ni poslušal nasvetov svoje mame, soproge ali prijateljice, ker se je preveč zanašal sam nase. Človek je zoon politikon, kot je zapisal Aristotel, živo bitje za življenje v polisu, v skupnosti, mestni ali državni, saj samo tam lahko razvije vse svoje sposobnosti, lahko pa tudi razkazuje svojo nesposobnost. Seveda pa so o tem, ali je demokracija res najboljša oblika vladavine, veliko razpravljali že antični filozofi. Platon ni mislil tako, za svojo utopično državo je ustvaril drugačen model in imel drugačno vizijo. Danes smo seveda drugačnega mnenja. Vemo, da je demokracija lahko tudi nekaj slabega, a še vedno najmanj slaba oblika vladavine, a meje so spolzke, lahko se kaj kmalu izrodi v anarhijo. Seveda pa antične demokracije ni mogoče primerjati ali avtomatično presajati v naše tretje tisočletje.

Kaj porečete o svojih naslednikih?

V največje zadovoljstvo mi je, da sem skupaj s svojimi že omenjenimi pokojnimi kolegi vzgojil dobro generacijo vrhunskih strokovnjakov, ki se danes uveljavljajo in so nas tudi že prerasli. Po moji sodbi se veličina učitelja kaže ravno v tem, da ne pusti praznine za sabo, da ga njegovi učenci dorastejo in prerastejo. Tudi jaz sem se od svojih učencev vedno veliko naučil. Ko sem imel konzultacije s svojimi doktorandi, recimo s Simonitijem in Jožetom Mlinaričem, ki sta bila moja prva doktoranda, sem veliko več jaz odnesel od njiju kot onadva od mene, ker so se mi v dialogu z njima odkrivala področja, vprašanja in zorni koti, ki meni samemu nikoli ne bi prišli na misel. In to velja tudi za mlajše generacije, ki so za nami prevzele plamenico. Veliko zavzetih pedagoških delavcev, prodornih raziskovalcev in tenkočutnih prevajalcev smo vzgojili. Skorajda ni pomembnejše antične umetnine, da je ne bi imeli v lepem in zanesljivem slovenskem prevodu.

Naj naštejem samo imena, kot so Marko Marinčič, Brane Senegačnik, Matej Hriberšek, Sonja Weiss, David Movrin, Jerneja Kavčič, Gorazd Kocijančič, Barbara Šega, Jelena Isak, Nada Grošelj, Breda Čop. Nekateri so se uveljavili tudi na drugih področjih, kot npr. Rajko Bratož, Kozma Ahačič, Marjeta Šašel, Stanko Kokole, Miran Špelič, Robert Petkovšek, Gregor Pobežin, Aleš Maver. Lahko bi še našteval in se bojim, da nisem koga pozabil. Več sem imel študentk kot študentov, zdi se, da ta študij bolj privlači zdaj ženski spol, ki včasih globlje prodre v umetnostne sfere in v skrivnosti besede. Sicer pa tudi na tujih univerzah prevladujejo slušateljice in tudi v profesorskem zboru so dame čedalje bolj vidne.