Pesnica Mirjana Šernek za STA: Če sprejmeš slepoto, jo lahko iz teme spremeniš v svetlobo

Nedavno ste izdali svojo drugo pesniško zbirko Dotik, ki sledi prvencu iz leta 2015 Zate. Ifigenija Simonović je v spremni besedi nove zbirke zapisala, da "ne gre za poezijo ženske, temveč za poezijo slepe ženske". Upovedujete svet skozi oči nekoga, ki ne vidi. Kako vi doživljate to držo?

Na stvari gledam skozi dotik. Dotik, ki je zelo pomemben za slepe ljudi oziroma tiste, ki slabše vidijo, je obenem tudi vodilo vseh čustev, v sebi pa nosi tudi veliko simbolike. Ko se me kakšne stvari v življenju dotaknejo, jih prelijem v poezijo.

Podobno je zapisala tudi Ifigenija Simonović, ko pravi, da je v vaših pesmih "posebej izpostavljeno prav tisto, kar je z zdravim očesom vidno, a najpogosteje spregledano".

Tako je. Pišem o nevidnih stvareh, ki pa jih vsi čutimo.

Kljub temu se pri branju vaše poezije zdi, kot da dejansko vidite, denimo, ko govorite o jesenskih barvah. Je to še iz vaše izkušnje, ko ste nekoč videli, ali se da to občutiti tudi z drugimi čutili?

Velika razlika je med slepimi oziroma senzorično oviranimi osebami, ki so oslepele pozneje v življenju, in tistimi, ki ne vidijo že od rojstva. Sama sem izgubila vid pri 11. letih. Že v otroštvu - odraščala sem v kmečkem okolju Srbije - se me je dotaknila narava, ki v meni biva še danes. Me hkrati sprošča in me navdihuje.

Slovite po vitalizmu in pozitivnosti. Pa vendar vaša življenjska pot ni bila lahka. Že sama selitev v tujino marsikomu predstavlja težave, vi pa ste se obenem soočali še z lastnimi mejami vida...

Da, ni bilo lahko. Ko sem se s starši kot najstnica preselila v Slovenijo po končani specialni šoli za slepe in slabovidne v Zemonu pri Beogradu, nisem znala niti besedice slovensko... Pozneje sva z možem sama vzgojila dva otroka ob službah...

A sem človek, ki v življenju "dotike" s težavami in porazi jemljem kot izziv. Ne maram lika užaloščene, nemočne ženske. Svojo moč iščem v notranjosti, kjer sem se dotaknila tudi dna - duševne teme, a me je prav to tudi dvignilo.

Menda ste se slovenščine naučili ob poslušanju radia, televizije in branju Prežihovih Samorastnikov?

Da. Ker nisem znala slovenščine, sem v Škofji Loki obiskovala center za usposabljanje slepe in slabovidne mladine. In prva knjiga, ki mi je prišla pod roke, so bili Prežihovi Samorastniki. Stavke sem prebrala po stokrat. Slovenščine sem se učila tudi od sošolcev in vrstnikov, a kaj ko so prihajali iz najrazličnejših slovenskih pokrajin s svojimi narečji. Iz začetnega obdobja se spomnim tudi vrste besed, ki sem jih sprva napačno razumela. Denimo, ko me je prijateljica povabila na zajtrk, sem mislila, da ima v mislih jutranji tek.

Iz vaše najnovejše pesniške zbirke je razvidno, da pišete tudi v srbskem jeziku

Pesmi sem začela pisati najprej v slovenščini. Pri prvi pesniški zbirki, katere pesmi so začele nastajati leta 2014 ob osebni krizi, mi je pomagala in me vzpodbujala pesnica Silva Mizerit. Tokratno zbirko pa je uredila Ifigenija Simonović, ki je vanjo uvrstila tudi nekaj srbskih pesmi.

Pred leti ste v enem od intervjujev dejali, da bi si želeli nekega dne odpeti lastno uglasbeno pesem. Na spletu se najdejo posnetki, ki pričajo o tem, da se vam je želja izpolnila.

Res je, več let sem sanjala o tem. Moja ljubezen je poleg poezije tudi glasba, ki ju doživljam, kot bi hodili z roko v roki. Želela sem si, da bi nekega dne posnela nekaj od tega, kar pojem. In letos mi je to uspelo. Mož je spisal glasbo za mojo pesem iz prve zbirke Jutro upanja, posneli smo tudi videospot, ki je na ogled na YouTubeu. V pesmi in posnetku je predstavljena moja življenjska zgodba in moja družina, ki mi izjemno veliko pomeni.

Pred kratkim ste dobili nagrado Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije za posebne dosežke na področju kulture slepih in slabovidnih? Kako je po vašem mnenju v Sloveniji poskrbljeno na področju kulture za tiste, ki slabše oziroma ne vidijo?

Nagrado sem dobila za osveščanje o slepoti na kulturnih in humanitarnih prireditvah. Prepotovala sem Slovenijo po dolgem in počez, gostovala sem po več kot 60 knjižnicah in o slepoti spregovorila na posreden način - prek poezije in glasbe. Prinašala sem sporočilo, da smo tudi slepi povsem običajni ljudje, da lahko tudi delamo, ustvarjamo, sanjamo, imamo družine in se spopadamo s podobnimi tegobami kot videči.

Stereotipe lahko razbijamo le z druženjem. Slepi moramo na tej poti odpiranja in predstavljanja lastnega sveta javnosti narediti prvi korak.

Letos sem še posebej ponosna in hvaležna, da so me gostili v knjižnici Minke Skaberne in mi zaupali, da sem sama organizirala pesniško-glasbeni večer. Nanj sem povabila recitatorje iz grosupeljske knjižnice in pevce iz glasbene šole Alenke Gotar.

Ob vsem tem bi rada poudarila, da je bilo za vse te podvige potrebno veliko truda. Večkrat sem doživela skepso v smislu, ali boš kot slep zmogel vse to.

Za konec še vprašanje, ki se dotika neobhodnih aktualnih razmer: lahko poezija po vašem mnenju pomaga v času koronavirusa?

Mislim, da. Če izliješ čustva na papir, pomaga. Podobno kot nekaterim pomaga glasba.