Saša Tabaković za STA: Osnovno poslanstvo umetnosti je edukacija, kako postati boljši človek

Čeprav se ukvarjate z več področji, vas javnost najbolj pozna kot igralca. Po diplomi na AGRFT v razredu profesorja Mileta Koruna ste igrali v SNG Nova Gorica, MGL in SNG Drama, kjer ste od leta 2005 stalni član ansambla. Kako je biti danes, v času epidemije koronavirusa, igralec?

Enako kot je vsem tistim, kjer je poklic vezan na javno življenje. Gledališča so trenutno zaprta za obiskovalce, vaje za prihodnje premiere ostajajo. Tako se poskuša ohranjati umetniška kondicija ansamblov in kontinuiteta dela z zunanjimi kolegi. Koliko časa bo to možno, je odvisno od splošne epidemiološke slike.

Ne smemo pa pozabiti tistih umetnikov in delavcev v kulturi, ki zaradi objektivnih okoliščin niso vezani na delo institucij. Njihov položaj je še posebej zaskrbljujoč. Ne pogovarjamo se več o udejanjanju umetniške potence, ampak o golem preživetju. Zato je veliko oči kritično uprtih v kulturno politiko, čakajoč na primerne odgovore današnjim izzivom.

Tik pred zaprtjem gledališč vas je bilo mogoče videti v Mali drami v predstavi Matjaža Zupančiča Nova rasa. Režiser je pred premiero dejal, da je želel v satirični obravnavi nacizma fenomen osvetliti s pomočjo dveh konceptov: ideologije čiste rase in pojma izrojene umetnosti. Kako pa vi razumete sporočilo predstave?

Osnovno poslanstvo umetnosti je pravzaprav edukacija, kako postati boljši človek. Umetnost se namreč do sveta opredeljuje, ga analizira, interpretira, nas nanj opozarja. Zato je že v temeljih blizu na drugi strani političnemu delovanju, ki to želi početi skozi organizacijo družbe. Vseeno pa je osnovna ravnina napredne civilizacije svobodni duh in iz njega izhajajoča gesta, kar pomeni, da politiko in umetnost, kljub podobnim ciljem, moramo razumeti avtonomno.

Potrebno je poudariti, da katerakoli ideologija, ki si želi polastiti in s tem podrediti človekov izraz, še posebej v umetnosti, avtoritarno vstopa v intimno sfero naših življenj. Z edinim namenom zagotavljanja nemotenega delovanja in polnjenja bazena svojih podpornikov. To je za demokracijo nedopustno!

Nova rasa je nastala kot vpogled v bizarnost časa, ko politika uveljavlja nadvlado ideje, kjer individualnost ni več možna. Še več, potrebne so človeške žrtve, da bi lahko dosegli družbeni ideal, kot si ga je politika zamislila. Če v ta ideal sodiš, si dobrodošel. Če ne, ni nobene škode, če se te izbriše. Tak svet smo že doživeli med drugo svetovno vojno. Malo drugače tudi tik po njej. Glede na javni diskurz, ki vse pogosteje izključuje, pa ga očitno živimo še danes. Kar samo dokazuje, da moramo biti kot skupnost ves čas pozorni na človekovo vrojeno potrebo po uničenju, ki skozi čas ne dela nič drugega kot samo išče različne poti lastne realizacije.

Je po vašem mnenju gledališče lahko apolitično?

Ne verjamem v umetniški akt, ki je uzurpiran s strani ideologije, ker kot tak v resnici ne dopušča razprave kot tudi ne dvoma. Takšna umetnina je ponavadi obsojena na plakativnost, površno odrsko parabolo, ki me v intelektualnem smislu pušča hladnega. Sicer pa je vsako javno dejanje, sploh ni nujno, da je gledališče, vedno politično.

Ste tudi glasbenik. Poleg gimnazije ste obiskovali tudi srednjo glasbeno šolo (smer harmonika in petje). Nedavno ste pri založbi Celinka izdali album Pesmi z drugega brega, v katerem združujete kulturno izročilo narodov panonske nižine (Prekmurja, Medžimurja, Slavonije, južne Madžarske in srbske Vojvodine). Ste odkrili kakšne podobnosti med glasbo teh narodov? Ste jih tudi sicer med omenjenimi narodi?

Mislim, da jih druži ravnica, dobesedno. Pogled proti horizontu. Oddaljeni megleni črti, ki razdvaja oprijemljivost in hrepenenje, skrivnost, kaj se za tisto dolgo črto skriva. In praznina neba, ki se odpira nad posameznikom, ter se spušča natanko do omenjene ravne črte. V vsakem primeru človek ob stiku s takšno okolico, že samo s hojo po dolgih poljih, lahko začuti ujetost lastne eksistence. Če je prostor navidezno odprt, kar Panonska nižina je, je to občutenje lahko še toliko bolj strašljivo. Rekel bi, da nas s temi narodi povezuje tovrstna melanholija, ki ima v glasbi potem tudi svojo specifiko.

Zgoščenki je dodan uvod, v katerem podate svojo izkušnjo z glasbo, ki ste jo poslušali v hiši svojega deda. Poveste nekaj o tem?

Album sem posvetil svoji družini in Prigrevici, kjer sem preživljal šolske počitnice. Družinska hiša ni velika, so pa bila vrata vedno odprta, s tradicijo gostoljubja. Spomnim se, da je televizija ponavadi samevala v kotu, redkokdaj je bila prižgana. Ob večerih so se sosedje ali sorodniki raje posedli ob staro kmečko mizo. Pripovedovali so si anekdote, veliko se je pelo, zanimivo, vedno v skupini. In takrat sem prišel v stik s to glasbo, z njenimi preprostimi, a vendar izpovednimi besedili. Zdelo se mi je prav, da ti spomini niso ovekovečeni samo na fotografijah ampak tudi z zgoščenko.

V intervjujih večkrat poudarjate pomen kulturne identitete. Nekoč ste dejali, da je to ena izmed identitet, ki tvorijo osebnost posameznika. Lahko to malo bolj pojasnite?

Tradicija seveda ni nekaj, česar bi se morali držati kot pijanec plota. Lahko pa v njej prepoznamo ključe do razumevanja sebe in sveta, ki nas obdaja. Če bomo doumeli, ne samo razumeli, svoje stare starše, svoje starše, zakaj so živeli, tako kot so živeli, kaj so jim pomenili običaji, zakaj imajo določene besede v maternem jeziku tako zložene črke, da je njihov zven ob izgovorjavi točno tak, kot je, ter kakšne psihološke vzorce vse našteto vzpodbuja v nas, potem sem globoko prepričan, da bomo lažje razumeli tudi sebe. Še posebej to čutim, odkar sem postal oče. Moram vedeti kdo sem, da bo moj sin vedel, kdo je on.

O umetnosti se zdi, da imate zelo duhovno razlago. Nekoč ste dejali, da so telo, duh in razum komplementarni, se ne izločujejo, še posebej v umetnosti ne...

Profesija zahteva, da igralec ohranja svojo poklicno higieno. To pomeni negovati razum, telo in predvsem duha. Če kritično pogledam gledališko srenjo, je opazno povečano tekmovanje v pridnem naštevanju in povezovanju podatkov, v stilu večja, ko je kvantiteta, večja je trofeja. Marsikdo tudi pridno skrbi za svoje telo, kar ni slabo, saj v umetnosti estetika skladnosti velja. Ampak v tej celotni sliki mi manjka duha. Zelo ga manjka. Ali kdo to opazi?

Preizkusili ste se tudi v politiki. V nekem intervjuju ste dejali, da so vas kolegi, ko ste šli v poslanske vrste, povprašali po zdravju...

Ker je politika v družbi demonizirana. Glede na osebno izkušnjo in obravnavane tematike, bi k temu lahko kdaj tudi upravičeno pritrdil. Vseeno pa sem prepričan, da bi bilo dobro, da bi se ljudje zanimali za politiko in vanjo tudi vstopali.

Kako je biti umetniku med politiki? Večkrat omenjate, da nimate težav z izražanjem mnenja. Pa ste se počutili razumljeni?

Mislim, da sem bil razumljen. Ne vem pa, če sem vedno bil slišan. Klasična usoda političnega delovanja nasploh.