Marijan Rupert za STA: Prijateljstvo med Finžgarjem in Plečnikom simbioza dveh zelo različnih ljudi

Kako se je porodila ideja za razstavo?

Naj za začetek povem, da sodelovanje Rokopisne zbirke NUK s Plečnikovo hišo traja že nekaj let. Kot prvo smo leta 2017, ob prejemu donacije fotografskega gradiva Lojzeta Gostiše, ki se je strokovno posebej posvečal arhitektu Jožetu Plečniku, skupaj pripravili razstavo Plečnik na Brionih. Ob razstavi, ki je bila zelo odmevna in je gostovala tudi na Hrvaškem, kjer je svojo pot zaključila na Brionih, je potekal simpozij, na katerem sem sam predstavil Plečnikovo gradivu v Rokopisni zbirki NUK. Tedaj sem se tudi prvič bolj temeljito posvetil Plečnikovemu gradivu v okviru Finžgarjeve zapuščine. Sledila je še razstava o Plečnikovi stavbi NUK, pričujoča razstava je torej že tretja v nizu sodelovanj.

Osnova za razstavo je torej Plečnikovo gradivo v okviru zapuščine pisatelja, dramatika in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja. In za kakšno gradivo gre?

Gre za približno 120 Plečnikovih pisem in okoli sto kosov drugega gradiva - vinjet, risb, klišejev, načrtov, ki jih je Plečnik Finžgarju pošiljal v pismih. V razstavo je vključenih tudi nekaj pisem, ki jih hranijo v Plečnikovi hiši - skupaj sicer hranijo približno 30 pisem Finžgarja Plečniku. Vse to gradivo priča o njunem prijateljstvu. Pri pripravi razstave nam je zelo pomagal tudi etnolog Janez Bogataj. Njegova mama je bila Finžgarjeva nečakinja in Bogataj je svojo mladost preživel ob pisatelju. Danes hrani precej zanimivega gradiva, med drugim obsežno fototeko, ki jo je velikodušno dal na razpolago.

Razstavo dopolnjujejo tudi trije originalni predmeti, ki jih je Plečnik oblikoval za prijatelja: Finžgarjev ciborij iz leta 1936, kipec za častnega meščana Ljubljane, ki ga je Finžgar prejel leta 1941, in velikonočni svečnik iz leta 1951.

Pri postavljanju razstave ste torej zasledovali zgodbo prijateljstva med Plečnikom in Finžgarjem...

V prvi vrsti je razstava biografska, se pa hkrati skozi njuno prijateljstvo razkriva lep del Plečnikovega ustvarjanja, ki je bil doslej manj znan - njegovo grafično oblikovanje, ki je bilo bolj ali manj vezano na prijateljstvo s Finžgarjem. Finžgar je bil okoli 30 let urednik Mohorjeve družbe in se je s prošnjami za oblikovanje publikacij pogosto obračal na Plečnika. Ta se mu je običajno opravičeval, "da ni grafični oblikovalec", a mu je vedno rad ustregel. Tako se skozi njuno korespondenco in življenjsko zgodbo razkriva zanimiv del Plečnikovega, pa tudi Finžgarjevega ustvarjanja.

V besedilu ob razstavi omenjate, da so posebno zanimivi sprotni Finžgarjevi pripisi pod Plečnikovimi pismi, saj v več primerih pojasnjujejo kontekst sporočila, ki ni vselej jasen iz besedila. Lahko ponazorite s primerom?

V pismu iz 50. let minulega stoletja denimo Plečnik Finžgarju odgovarja in se mu opravičuje, da se raje ne bi lotil omenjenega projekta. Iz Plečnikovega pisanja ne bi vedeli, na kaj se besedilo nanaša, a je Finžgar dopisal, da ga je pred tem nagovarjal, naj pristopi k urejanju gradu na Bledu. Tovrstnih Finžgarjevih zapisov je precej in nam zelo lepo pojasnjujejo kontekste.

V katero obdobje sodijo njuna pisma? Vendarle sta bila več kot desetletje soseda in sta se tudi precej družila v živo...

Finžgar in Plečnik sta bila soseda od leta 1922, ko se je Plečnik stalno nastanil v Trnovem, do leta 1937, ko se je Finžgar upokojil in se je preselil nedaleč stran na Kolezijo. Njuno prijateljstvo se je začelo v času, ko je Plečnik še veliko delal v Pragi in takrat se je tudi začela korespondenca med njima. Finžgar je Plečnika večkrat prosil za oblikovalske ali arhitekturne intervencije, tudi za nagrobnike, kapelice. In Plečnik, ki je tedaj še veliko bival v Pragi, čeprav je že bil profesor za arhitekturo na Tehnični šoli v Ljubljani, mu je iz Prage redno odgovarjal in v pismih prilagal že omenjeno gradivo.

Dopisovala pa sta si tudi pozneje, ko sta bila starejša in tudi že malce betežna, še posebej Finžgar. Na Finžgarjevo hišo je med 2. svetovno vojno padla bomba in Finžgarja je zasulo do pasu. Takrat je tudi oglušel, poleg tega je imel v starosti težave z nogami. In tako sta si večkrat dopisovala po pošti, včasih pa sta si sporočila pošiljala po Bogataju. Kot mi je povedal, ga je Finžgar večkrat s sporočilom poslal k Plečniku, nazaj pa je odnesel Plečnikovo sporočilo Finžgarju.

Njuno prijateljstvo je trajalo več kot tri desetletja, pa čeprav je šlo za značajsko popolnoma različna človeka. Lahko poveste več o njunih značajih in o tem, kaj ju je vendarle povezovalo?

Šlo je za zanimivo simbiozo dveh karakterno zelo različnih ljudi. Plečnik je Finžgarju večkrat pisal da mu ni posebej mar za človeško družbo. Znano je, da se je, ko se je vrnil s fakultete, doma več ali manj zadrževal v samoti svoje sobe, kjer je ustvarjal. Bil je primer umetnika, ki je svoje življenje v celoti posvetil ustvarjanju.

Finžgar pa je bil človek z izrazito socialno karizmo. Bil je neke vrste upoštevana javna oseba. Tudi kot župnik je bil izjemno priljubljen pri ljudeh. Vedno je rad delal z ljudmi in za ljudi in povsod so bili zelo zadovoljni z njim, tudi v trnovski fari je bil izjemno priljubljen. V župnišču je ves čas sprejemal obiske.

Hkrati je Finžgar v Ljubljani okrog sebe ustvaril velik krog intelektualcev in je vanj pritegnil Plečnika. Pri njem je denimo nekaj časa bival umetnostni zgodovinar, diplomat in pisatelj Izidor Cankar. Finžgar je Plečnika tudi seznanil z umetnostnim zgodovinarjem in konservatorjem Francetom Steletom in na podlagi njunega prijateljstva je Plečnik, v času, ko je revijo urejal Stele, veliko delal za Dom in svet. Ravno Stele je Plečnika tudi promoviral kot enega največjih umetnikov v Sloveniji.

Finžgar pa je imel velik ugled tudi v cerkvenih krogih in je imel dobre zveze s škofi, tako z Jegličem kot Rožmanom, in je v te kroge prav tako ustvarjalno pritegnil Plečnika.

V Plečnikovi hiši je sobica z okni s pisanimi stekli in obiskovalec izve, da je Plečnik v njej pogosto posedal s svojim prijateljem Finžgarjem in se pogovarjal...

Res je Finžgar pogosto prihajal na obisk k Plečniku. Kadar je bilo lepo vreme, sta se srečevala tudi na vrtu. Ohranjena pa so tudi pričevanja inženirja Antona Suhadolca, ki je velikokrat prišel na obisk k Plečniku. Kot je zapisal, je pogosto na obisk prišel tudi Finžgar in večkrat je prinesel kakšno steklenico s seboj. Finžgar je bil tudi izjemno gostoljuben človek in s Plečnikom sta si mnogokrat izmenjala kakšna darila. Pogosto sta tudi skupaj hodila na izlete, o čemer priča fotodokumentacija na razstavi.

Njuno prijateljstvo je trajalo vse do Plečnikove smrti. Finžgar je Plečnika tudi spovedal na smrtni postelji. Plečnikov nečak Karel Matkovič je opisal, kako je Finžgar prišel, kako mu je Plečnik poljubil roko... Bilo je res lepo, ganljivo slovo.

K Plečniku niste pristopili kot poznavalec njegovega opusa temveč, če lahko tako rečem, z drugega konca...

K Plečniku pristopam kot spoznavalec in ne kot poznavalec njegovega dela. Naj povem, da imam kot skrbnik slovenskega literarnega arhiva v NUK zelo dober vpogled v korespondence in osebne dokumente umetnikov in iz njih je pogosto jasno razvidno, kako pomembno so življenjske okoliščine vplivale na njihovo ustvarjanje. Skoznje, še posebej skozi dnevnike in korespondenco, umetnike spoznavamo na bolj intimen način kot skozi njihova dela, kjer gre vendarle za neko javno podobo.

Ko sem začel pregledovati Finžgarjevo zapuščino, se mi je takoj zastavilo vprašanje o Plečnikovem grafičnem oblikovanju. In ker je o tem delu njegovega ustvarjanja le malo znanega, se s poznavalci Plečnikovega dela pripravljamo, da bi v prihodnje pripravili obsežnejšo razstavo o Plečnikovem grafičnem oblikovanju, ki bi zajela tudi tovrstno Plečnikovo ustvarjanje na Dunaju, kjer je denimo oblikoval tudi plakate in razstave za slovito društvo Secesija.

(Zaradi vladnih ukrepov za zajezitev koronavirusa, trenutno ogled razstave ni mogoč, op.a.)