Marko Hribernik za STA: Stremel bom k sodelovanju in vključevanju mladih

S 15. oktobrom vas je imenoval sedanji ravnatelj. Je bilo pričakovano?

Že dalj časa sem se predvsem psihično pripravljal na to, vedel pa sem od tistega dne, ko sem se v svoji notranjosti odločil, da bom to funkcijo prevzel. Prej načeloma nisem gojil teh želja, ko pa mi je prejšnji umetniški vodja Branko Robinšak povedal, da ne bo več kandidiral, so se začele poklapljati energije in neverjetno veliko ljudi se je name obrnilo, naj prevzamem. Potem sem v miru premislil in se odločil, da sprejmem.

Kakšna bo vaša vizija? Se bo v čem razlikovala od predhodnika?

Saj Branko niti ni imel dovolj časa, da bi res lahko začel, kar je imel v mislih, pač okoliščine so bile take, da sem na njegovo mesto hitro prišel jaz. Seveda je naša prva vizija oziroma poslanstvo to, da naredimo dobro, karkoli pripravimo. Ker če so predstave dobre, bodo ljudje radi hodili v opero. S tem pa je povezana druga stvar, ki je najbolj pomembna, to je naša publika. Ta ima izoblikovan okus, preferira določene stvari in to je treba upoštevati. Mislim, da je bistveno ravno to: da bomo imeli veliko publike, da bodo ljudje radi hodili in predvsem, da bomo vpeljevali tudi mlade generacije. To je tudi eden od pomembnih aspektov moje umetniške vizije - na kakšen način jih pritegniti. Bistveno pa se mi zdi tudi povezovanje z institucijami, recimo z akademijo za glasbo, da naši mladi, predvsem pevci in tudi drugi glasbeniki, dobijo možnost, da stopijo v stik s profesionalnim okoljem. Moj velik poudarek bo, da vključujemo mlade v obstoječe in prihodnje projekte in kdaj tudi v produkcijo, ki jim je namenjena. Ker mladi solisti na odru potem pritegnejo tudi mlado občinstvo, to je zelo povezano.

Kakšen pa je okus občinstva?

Tradicija naše opere je častitljiva in v produkciji dejansko nismo nikoli zaostajali za večjimi hišami okrog nas, kot so italijanske in avstrijske. Bili smo zelo na tekočem skozi celotno zgodovino naše hiše, mogoče smo bili včasih še celo bolj revolucionarni kot smo danes, kar se tiče izvajanja opernih del, ki jih zdaj ne upamo več postaviti. Zato je naša publika izjemno izobražena. Vsi naši abonenti, ki so z nami že mnogo let, dobro poznajo klasičen repertoar, tistih 40 'the best of' oper, ki so največji magnet in jih morajo izvajati v vseh opernih teatrih, od italijanske, prek francoske, nemške in ruske opere. Seveda pa ima vsak umetniški vodja v svojem srcu poslanstvo, da goji in poskuša revitalizirati tudi dela slovenske operne zakladnice in nagovarjati naše ustvarjalce k ustvarjanju novih del. Tako se že pogovarjam o nastanku nove slovenske opere, ki bi bila mogoče namenjena mlajši publiki. O prihodnjem repertoarju sicer še ne morem govoriti, ker ga mora potrditi strokovni svet, bom pa poskušal sestaviti pester program.

Kariero ste začeli s slovensko noviteto, leta 2004 z opero Brata Alojza Ajdiča.

To je bilo moje prvo dirigiranje v ljubljanski Operi, povabil me je takratni ravnatelj Borut Smrekar in to je bila zame res lepa izkušnja, tudi osebni kontakt s komponistom je bil zame nekaj posebnega. Ker to je privilegij, da se lahko s skladateljem, ki je napisal delo, tudi pogovarjaš, da izmenjata poglede. Tako da ta ustvarjalnost je pomembna za vsako glasbeno ustanovo, naj bo opera ali filharmonija, da se goji živi aspekt ustvarjanja novih del. Imamo tudi veliko opernih del, ki so že bila napisana, pa še niso bila izvajana ali pa so bila redko izvajana. Letošnja sezona je postavljena, v eni od prihodnjih pa si želim na našem odru opero Ekvinokcij Marjana Kozine. Bila je že večkrat izvajana koncertno, na odru pa ni bila postavljena že veliko let.

Kako gledate na pot orkestra od takrat, ko ste mu prvič dirigirali?

Menim, da ima orkester v sebi velik potencial. V zadnjih letih se je zelo pomladil in se še pomlajuje, kar je dobro, ker prihajajo nove energije. Dejstvo je, da vsak orkester za svoj razvoj potrebuje dobre dirigente, zato bom v svojem mandatu poskušal ponuditi čim bolj pester izbor dirigentov, da lahko izrazi vse svoje potenciale, ki so mogoče skriti v njem. Je pa pomembno, da se orkester zaveda, da ima neko svojo kakovost in da jo ohranja ne glede na to, kdo stoji pred njim.

Kako pa nameravate "dirigirati" med različnimi željami in interesi zaposlenih?

Pri vodenju oziroma delovanju takega korpusa, kot je naša hiša, ki ima toliko ansamblov, se mi zdi najbolj pomemben človeški moment. Zato sem si, ko sem se odločil za to funkcijo, najprej rekel, da bom moral začeti pospešeno delati na sebi. Če sam stremiš k temu, da si odprt, pozitiven, da se ne pustiš zlomiti težkim bremenom, vztrajaš iz dneva v dan in si sam s seboj zadovoljen, potem lahko to izžarevaš tudi navzven in to ansambli čutijo. Kajti mi glasbeniki smo posebne vrste ljudje, ker smo na nek način psihološko in umetniško bolj tenkočutni, ker je glasba sama po sebi drugačna umetnost od ostalih. O tem so govorili že stari Grki, pa kasneje Arthur Schopenhauer, Friedrich Nietzsche in Carl Gustav Jung - da je glasba umetnost, ki se te dotika neposredno, ker nima posrednika. Glasbeniki smo lahko krasni prijatelji, lahko pa se to hitro sprevrže v sovraštvo, ker smo nenehno v stiku z dionizičnim polom človeka, ki je desna polovica možganov, tisti primarni, instinktivni del.

V enem od intervjujev ste napovedali meditacijo. Zakaj se vam zdi potrebna?

To se tiče vprašanja o človeških odnosih. Redna meditacija ti pomaga izklopiti um in se posvetiti tistemu trenutku zdaj, ki je najbolj pomemben v naših življenjih. Sodelavcem sem predlagal, da bi se skupaj dobivali, usedli, zadihali, umirili. Dobili smo se že štirikrat. Energije so potem drugačne.

Kako pa sploh delujete v tem koronačasu? Orkester snema vnaprej, v vmesnem času je nastopal na odru in uporabljal monitorje. Kaj to prinese s seboj, na kaj vse se je treba navaditi ali naučiti na novo?

Najprej bi rad rekel, da si želim, da se to čim prej konča. Ker pri tako velikih izvajalskih korpusih, kot je opera, so restrikcije takorekoč neizvedljive in se je treba prilagajati. Srečni bomo, če bomo imeli vsaj publiko, ker zdaj še te nimamo. Vsi umetniški korpusi so trenutno na delu od doma, zato si želimo, da bi se stvari čim prej normalizirale, da bi lahko začeli delati. Trenutno je največji problem orkestrska luknja, kar ob restrikcijah pomeni, da lahko izvajamo opere, ki stilno dovoljujejo takšno zmanjšanje orkestra, da ne poškoduješ osnovne zvočne slike, ki jo je zahteval komponist.

To smo zdaj poskušali z Mozartovo Čarobno piščaljo in ni bilo tako slabo, še zdaleč pa ni izvirnik. Na takšen način si kakšne romantične opere sploh ne znam predstavljati. Zato smo bili primorani orkester prestaviti v zaodrje, kjer je ogromno prostora, ampak po covid predpisih, kjer morajo biti glasbeniki meter in pol narazen, jih komajda spravimo tja. Če pa sem želel popravljati akustiko z recimo dviganjem orkestra na lamele ali z akustično školjko, nismo prišli skozi, ker je premalo prostora. Edina stvar, ki sem jo že izpeljal, je, da bomo uredili ves prostor s posebnimi akustičnimi ploščami, ki nekoliko absorbirajo in nekoliko odbijajo zvok tako, da se odmev zadaj, ki je ogromen, zmanjša za polovico. S tem se bo, domnevam, orkester med sabo bolje slišal in bo zvok tudi bolj jasno prihajal naprej, da ne bomo toliko odvisni od ozvočenja. Kompromisov, ki se jih moramo posluževati zdaj, je ogromno in če si umetniška duša, trpiš.