Edvard Kovač za STA: Filozofija in teologija sta tabli istega diptiha mojega življenja

Edvard Kovač, rojen v Gornji Radgoni, je po študiju filozofije in teologije v Ljubljani doktoriral v Parizu. Je avtor knjig Nietzschejeva tragičnost ter zbirk esejev Modrost o ljubezni in Oddaljena bližina, za katero je prejel Rožančevo nagrado. Najbolj ga zanimajo vprašanja o etiki, pojmovanja človeka in sodobni problemi. Izdal je tudi knjigo Spominski park Teharje, v kateri je strnil svoje temeljne etične poglede. Vrsto let je bil predsednik Odbora pisateljev za mir mednarodnega PEN. Za delo ga je dvakrat nagradila francoska država, najprej z Državnim redom za zasluge, nato pa še z Redom viteza za umetnost in leposlovje.

Kot profesor filozofije ste do letos ob zimskih semestrih predavali na slovenskih fakultetah, ob spomladanskih pa na francoskih, predvsem v Toulousu. Letos spomladi pa zaradi epidemije verjetno niste mogli v Francijo?

S predavanji sem začel v 90. letih najprej na Fakulteti za družbene vede, kjer sem etiko predaval na novinarstvu in pozneje še na kulturologiji. Ker sem rad predaval, sem študente nagovoril tudi na Filozofski, Teološki in Biotehniški fakulteti, kljub letošnji upokojitvi še vedno redno predavam na Zdravstveni fakulteti. A tudi v Franciji od letos ne predavam več redno, s francoskimi doktoranti pa sem bil spomladi zaradi epidemije povezan le prek spletnih aplikacij, kot je Zoom.

Veljate za velikega poznavalca filozofa Emmanuela Levinasa, ki je med drugim znan po svoji definiciji etike, ki črpa iz judovske miselne tradicije...

Sicer je res, da je bil Levinas pod navdihom judovske misli, a njegova filozofska dela izhajajo iz fenomenologije. Medtem ko je Heidegger Husserlovo fenomenologijo radikaliziral v ontologijo, jo je Levinas v etiko.

Kot Jud je Levinas med drugo svetovno vojno izgubil vse svojce. Sam je kot francoski vojak vojno preživel, se je pa po njej začel spraševati, zakaj je preživel. Spoznal je, da mora Evropi povedati, na kaj je pozabila, da je prišlo do holokavsta. Pozabila je, da ima vsak človek svoje neskončno dostojanstvo. Znamenita njegova teza je, da je vsak drugi človek na eni strani nemočen revež, ki me prosi pomoči, na drugi pa moj veliki učitelj izjemne etike.

Sam sem večkrat opozoril tudi na vpliv ruske literature na Levinasa, ki je otroštvo preživel v takratni carski Litvi. Na njegovo razmišljanje sta vplivala zlasti Dostojevski in Tolstoj s svojimi etičnimi podobami, kot so otrok, ženska in berač. Iz teh etičnih korektivov je Levinas izoblikoval pojem "obličja" drugega človeka. Za Levinasovim filozofskim snovanjem je sicer spoj štirih različnih kultur: poleg omenjene hebrejske in ruske še nemška in francoska.

Podpisali ste se tudi pod nekaj esejističnih del, leta 2001 ste za Oddaljeno bližino prejeli Rožančevo nagrado, že več let pa ste predsednik Društva Marjana Rožanca. Kakšen je razkorak med filozofijo in esejistiko oziroma literaturo?

Pojmovanj esejev je več. Francoska definicija je, da človek v eseju svoje vedenje oziroma strokovno znanje izraža na bolj oseben način, s svojo osebno noto. Literarni način tudi omogoča, da človek nagovarja širši krog ljudi. Heidegger je nekoč dejal, da so velike ideje najprej razkrite v literaturi, ki jih nato filozofi oblikujejo v koncepte ali pojme. Vračajo se v antiko, kjer je filozofija sobivala z literaturo.

Zanimivo pa je, da drugi filozofi v mojih literarnih besedilih prepoznavajo filozofske prvine. Tako mi je francoska filozofinja Catherine Chalier nekoč duhovito dejala, da bodo ljudje zahvaljujoč mojim esejem začeli tudi filozofsko razmišljati.

Ste tudi dolgoletni član Slovenskega centra PEN. Njegov novi predsednik Tone Peršak je v nedavnem intervjuju dejal, da je njegova vloga zlasti mednarodna. Kako vi vidite vlogo Slovenskega PEN?

Slovenski center PEN je del mednarodnega PEN, katerega moto je boj s peresom proti nasilju. PEN je nastal v 20. letih minulega stoletja kot literarni klub v Angliji. Slovenski PEN se je izoblikoval le nekaj let pozneje, njegovi soustanovitelji so bili Oton Župančič, Franc Saleški Finžgar in Izidor Cankar, intelektualci različnih miselnih obzorij. A za vse bi lahko skupaj s Prešernom rekli, da "so v srcu dobro mislili". In prav ta pluralnost je odlika PEN še danes, čeprav jo včasih preglasijo mnenja posameznikov.

Po dveh predsedniških mandatih ste od lani permanentni sekretar mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Ena od letošnjih deklaracij je bila tudi na temo sovražnega govora. Ob tem ste izoblikovali plemenit stavek, "da nihče nima monopola srca in monopola trpljenja". Zdi se, da je sovražni govor tudi ena od osrednjih slovenskih nacionalnih tem, zakaj?

Ravno tu nam lahko naproti prihajajo Francozi, ki se lahko pohvalijo z bogato tradicijo širokega filozofskega mišljenja. V Franciji je filozofski esej obvezen za vse maturante, podobno kot pri nas literarni. Filozofija jim pomaga, da hitreje pridejo do jasnejših spoznanj.

Zdajšnji predsednik odbora Emmanuel Pierrat je dejal, da je težko ločiti oziroma razmejiti svobodo govora od sovražnega govora. Pri prvi posameznik izraža svoje mnenje oziroma prepričanje in je pri tem odprt za mnenje drugega, medtem ko je sovražni govor vedno povezan z ideologijo. Sovražni govor brez ideologije ne obstaja. Ideologija namreč ni zmožna dialoga. Moramo pa vedeti, da je danes na pohodu kar nekaj ideologij, vse od ekonomske dalje.

Več na: https://misli.sta.si/intervju.